1946 Unec – Prvo povojno leto

Leto 1946, prvo povojno leto, leto obnove in sprememb. Na Rakeku so začeli priprave na gradnjo nove šole (Rakek in Unec sta po svojih močeh prispevala za izdelavo načrtov), na obnovo vodovoda, Lovski klub “Srnjak” se je organiziral kot Lovska družina Rakek, začeli so graditi vojašnice.

Junija 1946 so prebivalce na zboru volivcev opozorili, da morajo v času od 15. junija do 16. julija prijaviti akontacijo davka (dohodnino) za leto 1945 in sicer ves dohodek, na podlagi tega pa jim bodo odmerili davek. Ker so nekateri mislili, da po osvoboditvi ne bo treba plačevati davkov, so krajanom predstavili še kratko zgodovino davkov in poudarili, da je bilo davke vedno treba plačevati in da jih mora pobrati tudi naša mlada Jugoslavija. Ker je okupator vse uničil, so potrebovali sredstva za obnovo domovine. Tega leta je na Rakeku začela poslovati Narodna banka. Zgolj naključje ali ima kakšno povezavo z davki!?

Na Uncu so v tem letu razdelili 30 hektarov obdelovalne zemlje med 35 agrarnih interesentov, zbirali so kmetijske pridelke (obvezna oddaja), obetala pa se je odlična letina bukovega žira, zato so KLO-ji organizirali nabiranje. Nabirali so ga predvsem učenci. Slovenski poročevalec je poročal, da je pri tem sodelovala tudi Naproza, pomemben pa je bil zato, ker so iz njega pridobivali olje. Po vojni je namreč močno primanjkovalo maščob. Kot tudi vsega drugega.

O Uncu ne znam povedati nič novega. Zanimivo je, da je onkraj hriba videti hišo, ki je (bila) zadnja ob železniški progi proti Ljubljani. Rekli smo ji “industrijski tir Ž”. Zakaj?

Takrat so še vozile gomulke, ki so se velikokrat ustavile na signalu prav pred to hišo. V njej je stanoval fant s priimkom na Ž, ki si je vedno želel, da bi bil signal zaprt. Na gomulki smo namreč lahko sami odpirali vrata in vedno, ko je stal vlak na signalu, je skočil dol in si tako prihranil kar nekaj poti s postaje domov.

Pa ni bil edini. Današnji, moderni vlaki tega ne omogočajo več.

Na tem izrezu vidimo stanovanjsko hišo na Rakeku. Zgradila jo je železniška uprava za stanovanja železničarjev in je imela 16 dvosobnih in štiri samska stanovanja. Levo od nje vidimo čuvajnico, ki je že davno ni več.

Seveda je v ospredju center Unca s cerkvijo.

Ta Pavla, ki je bila najbrž natakarica v rudniški restavraciji, je morala biti pa že od sile, da je rakovški mladec zanjo tako predelal Gregorčičevo pesem: “Srce pa gor mi sili – nazaj – nazaj v revirski raj.”

Je že moral biti kakšen planinec, ki je šel tja v hribe (zasavski hribi so lepi, sem šla celo sama enkrat) ali pa delavec, ki je šel v revirje na kakšno delavsko proslavo ali shod.