Skip to content

1952 Rakek – Vojaška knjižica

19. 09. 2013

130708032Najprej je bila predvojaška vzgoja, potem so šli fantje k vojakom. Po vrnitvi iz vojske pa so bili do 65. leta starosti še vojaški obvezniki in so morali hoditi na vojaške vaje. Tudi na Bloke.

Na vajah je bil red in komanda. Tako je nekoč eden od rezervistov obležal na vozu in ves se je tresel. Poklicali so zdravnika, ta ga je pa samo povohal in rekel: “Pit mu dajte!”

Kakšno opremo vse je moral imeti vojaški obveznik, je videti na pildku, ki ga je ata, poleg vojaške knjižice prinesel od vojakov. Skoraj pol omare je moral imeti človek s seboj, ko je šel na manevre.

Ko so šli fantje k vojakom, so jim doma dali priboljške. Velikokrat je bil vmes tudi šnops. Tukaj imen ne bom pisala, ker je večina udeležencev še živih, če se bodo prepoznali, naj zadržijo zase. Zgodbe ne ve skoraj nihče, razen njih in mene, ki vse izvoham.

Fantje so šli k vojakom, z vlakom. Šlo jih je več iz ene vasi. Vsi so imeli popotnico, eden izmed njih je pa imel celó čutarico. Sklenili so, da jo bodo prihranili do prihoda v kasarno. Težko je bilo, ampak so zdržali. Na kapiji sta stala dva mlaja, kot za poroko, vmes je visela deska, kjer je pisalo: “Dobrodošli, drugovi vojnici”. Ko so fazani vstopili, pa so zagledali napis na drugi strani deske: “Najebali ste!”

Pa so si mislili, da bo zdaj pa tisti šnops prav prišel. Samo kaj! Tam je bil en oficir, ki je vsakemu ročno premetal vso prtljago. Kako sedaj prešvercati šnops? Podajali so si ga za hrbti, na skrivaj in uspelo jim je. Ko so se namestili v sobo pa eden pravi: “Zdaj pa daj tisti šnops!” In veselo nagne čutarico, pa izpljune, kot bi bil strup. “Kaj pa je,” so ga vprašali, “je hud?” “Ne, kamelce!”

130708027Tukaj se pač ne da izogniti srbohrvaščini (ja, vem, sedaj je ni več, ampak jaz sem se to učila). “Kad u vojsku pođem ja, cijelo selo če znati, svi če samnom pjevati, a draga če da me prati”, je pel Čobi. Res, fantje iz ostalih republik, sploh iz Srbije, so šli radi k vojakom. Tam je bila to velika čast in veselje, poslovilni žur je lahko trajal tudi en teden ali več. Marsikateri odojek je žrtvoval življenje v slavo JLA.

V Sloveniji ni bilo tako. Janezi niso šli radi k vojakom. Ata ni nikoli povedal, ali je šel rad ali ne. Je bilo pač treba iti. Je pa velikokrat povedal, da ni bilo fajn. Bil je v Čačku. Mesto je bilo veliko, ampak prav tako niso imeli nič, kot tudi drugje ne. Večkrat so bili lačni in tudi v kantini ni bilo priboljškov, da bi jih kupili. Pa četudi bi bili, niso imeli denarja. Včasih je kdo dobil paket od doma. To se ni zgodilo prav pogosto, ker tudi doma ni bilo izobilja. Večkrat je povedal, kako so dan za dnem dobivali za kosilo nekakšno krompirjevo čorbo, zabeljeno z ovčjim lojem. Če si bil hiter pri jedi, je še nekako šlo. Če si bil pa počasen, se je tisti loj strdil in pokril čorbo, kot led pokrije Cerkniško jezero. Tistega se pa ni dalo jesti. Skupaj je bil pri vojakih z Jerčevim Janezom (Godeša), ta je bil kuhar, pa je zvlekel v kuhinjo še ata, za pomoč pri lupljenju krompirja. Tako je ata prišel do malo boljše hrane.

V sobah je bilo mraz. V njih so bile postavljene stare litoželezne peči, za kurjavo pa so dobili eno mokro metrsko poleno, ki so ga potem pomikali v peč celo noč. Če se je kdo zbudil. Pa tudi to ni ogrelo sobe. Nogavice in čevlji so bili velikokrat zjutraj zmrznjeni.

Ja, JLA je utrdila fante oziroma je iz njih naredila može. Naredila pa je tudi marsikatero kanalizacijo in električno napeljavo v oddaljene vasi. Kar je res, je res!

Slovarček:

  • kapija: turcizem v srbskem jeziku, vhod, v konkretnem primeru vhod v vojašnico
  • pildek: listek
  • manevri: vojaške vaje
  • fazani: ljubkovalni, še bolj pa posmehljiv, izraz za mlade vojake. Seveda se je ta izraz uporabljal predvsem prve dni po prihodu nove generacije vojakov, ko si jih že na daleč prepoznal po splošni zmedenosti in ostankih obnašanja iz prejšnjega življenja. Nekako do konca učne dobe (“obuke”) je potem nova generacija nosila ta zveneči naziv, nato pa ga je predala naslednji.

Viri:

Kraj: Rakek, Čačak
Datum: 1952
Avtor: verjetno kakšen poklicni fotograf, ki je bil ravno pri vojakih
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 10. 7. 2013
Oblika: dokument

Advertisements

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: