1952 Rakek – Vojaška knjižica

Ko so šli fantje k vojakom, so jim doma dali priboljške. Velikokrat je bil vmes tudi šnops. Tukaj imen ne bom pisala, ker je večina udeležencev še živih, če se bodo prepoznali, naj zadržijo zase. Zgodbe ne ve skoraj nihče, razen njih in mene, ki vse izvoham.

Fantje so šli k vojakom, z vlakom. Šlo jih je več iz ene vasi. Vsi so imeli popotnico, eden izmed njih je pa imel celó čutarico. Sklenili so, da jo bodo prihranili do prihoda v kasarno. Težko je bilo, ampak so zdržali. Na kapiji sta stala dva mlaja, kot za poroko, vmes je visela deska, kjer je pisalo: “Dobrodošli, drugovi vojnici”. Ko so fazani vstopili, pa so zagledali napis na drugi strani deske: “Najebali ste!”

Pa so si mislili, da bo zdaj pa tisti šnops prav prišel. Samo kaj! Tam je bil en oficir, ki je vsakemu ročno premetal vso prtljago. Kako sedaj prešvercati šnops? Podajali so si ga za hrbti, na skrivaj in uspelo jim je. Ko so se namestili v sobo pa eden pravi: “Zdaj pa daj tisti šnops!” In veselo nagne čutarico, pa izpljune, kot bi bil strup. “Kaj pa je,” so ga vprašali, “je hud?” “Ne, kamelce!”

Tukaj se pač ne da izogniti srbohrvaščini (ja, vem, sedaj je ni več, ampak jaz sem se to učila). “Kad u vojsku pođem ja, cijelo selo če znati, svi če samnom pjevati, a draga če da me prati”, je pel Čobi. Res, fantje iz ostalih republik, sploh iz Srbije, so šli radi k vojakom. Tam je bila to velika čast in veselje, poslovilni žur je lahko trajal tudi en teden ali več. Marsikateri odojek je žrtvoval življenje v slavo JLA.

V Sloveniji ni bilo tako. Janezi niso šli radi k vojakom. Ata ni nikoli povedal, ali je šel rad ali ne. Je bilo pač treba iti. Je pa velikokrat povedal, da ni bilo fajn. Bil je v Čačku. Mesto je bilo veliko, ampak prav tako niso imeli nič, kot tudi drugje ne. Večkrat so bili lačni in tudi v kantini ni bilo priboljškov, da bi jih kupili. Pa četudi bi bili, niso imeli denarja. Včasih je kdo dobil paket od doma. To se ni zgodilo prav pogosto, ker tudi doma ni bilo izobilja. Večkrat je povedal, kako so dan za dnem dobivali za kosilo nekakšno krompirjevo čorbo, zabeljeno z ovčjim lojem. Če si bil hiter pri jedi, je še nekako šlo. Če si bil pa počasen, se je tisti loj strdil in pokril čorbo, kot led pokrije Cerkniško jezero. Tistega se pa ni dalo jesti. Skupaj je bil pri vojakih z Jerčevim Janezom (Godeša), ta je bil kuhar, pa je zvlekel v kuhinjo še ata, za pomoč pri lupljenju krompirja. Tako je ata prišel do malo boljše hrane.

V sobah je bilo mraz. V njih so bile postavljene stare litoželezne peči, za kurjavo pa so dobili eno mokro metrsko poleno, ki so ga potem pomikali v peč celo noč. Če se je kdo zbudil. Pa tudi to ni ogrelo sobe. Nogavice in čevlji so bili velikokrat zjutraj zmrznjeni.

Ja, JLA je utrdila fante oziroma je iz njih naredila može. Naredila pa je tudi marsikatero kanalizacijo in električno napeljavo v oddaljene vasi. Kar je res, je res!