1952 Čačak – Spomin iz kasarne
Kako je bilo pri vojakih v tem kraju, sem že pisala. Na tej sliki so se zbrali trije sotrpini. Slika je nastala na griču pri Čačku.
K vojakom so se peljali z vlakom. Država je plačala vozovnico. Ne daleč stran od železniške postaje v Čačku je Kavarna Car Miloš. Če je bila že takrat ne vem, ata mi ni povedal. Pa četudi je bila, fantje še za cigarete niso imeli, kaj šele, da bi si privoščili kakšno pijačo. Po dolgi poti so se napili pri pipi na železniški postaji. Ostrigli in oprali pa so jih v vojašnici. Tam so jim razdelili tudi med Slovenci tako priljubljene uniforme barve SMB. Če si imel srečo, ti je bila obleka vsaj približno prav in čevlji te niso tiščali. Gumbi so morali biti prišiti, a šivali so jih sami. Iglo in sukanec pa so nosili zataknjeno na notranji strani kape. Hlače so morale biti zlikane, likalnika pa ni bilo in so jih čez noč dali pod modroc. Zjutraj je morala biti postelja postlana “na ivicu”.
Če postelja ni bila pravilno postlana, hlače zlikane, gumbi bluze zapeti do vrha, če si imel predolge lase ali si se slabo obril, je sledila kazen. Te so bile različne: od tega, da si bil požarni, ribanje stranišča, etc. Možakarji se gotovo spomnijo. Večini je bilo tako težko pri vojakih pa so na stara leta kljub temu kar naprej obujali spomine, kako je bilo.
- Emil Furlan,
- Janez Milavec, moj ata,
- Janez Godeša, Jerčev, oba z Rakeka.
Ata je najprej zapisal “Spomin iz kasarne Čačak”. Čez leta, se vidi po rahlo sprememnjeni pisavi in drugem svinčniku, seveda, pa je dopisal, kdo je na sliki. Še dobro.Slovarček:
- SMB – sivo maslinasta boja: olivno siva barva; če ne bi vedela kakšna je, si pod tem imenom ne bi znala niti približno nekaj predstavljati
- modroc: žimnica, jogi
- na ivicu: na rob
Kraj: Čačak, Srbija; Rakek
Datum: 1952
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 26. 8. 2013
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Ker sem doma iz Velikih Blok, tam kjer je “kosarna”, smo tudi mi poznali veliko vojaških dogodivščin, vendar je bilo po vsej Jugoslaviji približno isto. Seveda so morali posteljo postlati “na ivico”, morali so pa tudi vse ostalo zložiti v “širini kape” in zložiti v kaseto pri postelji. Poznam tudi zanimivo besedo “učkur”, o kateri pa smo se nekaj časa nazaj kar veliko razpisali. Če niso vojaki naredili tako kot je bilo treba, pa so bile kazni. Naprimer: “Nema izlaza u grad.” ali pa “Nema nagradnog”. Pa še bi se dalo naštevati.
Krevet je moral biti postlan na “ivico, rjuha pa je morala biti tako napeta, ko je desetar na njo vrgel kovanec se je le ta moral odbiti nazaj v roko. Deka oz “čebe” in rjuha za pokrivanje je morala biti zložena na “štrudl” in obešena čez skončnico postelje. To je bilo po moje še bolj težko, kot napenjanje rjuhe. Na vrhu zložene obleke je moral biti kapa, zvezda pa je morala biti obrnjena proti vratom, da se jo je videlo. V mojih časih je bil jogi že trodelen, in se je posteljo lahko zložilo tudi na kocko. Če kaj ni bilo vredu narejeno, je desetar rekel, “sada čemo se malo kockati”, kar je pomenilo, da si moral posteljo razkopati in jo zložiti na kocko. To se je lahko “urilo” tudi večkrat in je bilo zelo naporno, ker je bilo to delo na normo, dve minute, kot vse v JNA. Dve minute ali “dva minuta” je bila poleg povelja “ostav” najbolj osovražena beseda.
Naj še kdo kaj napiše! Ata je povedal mnogo zgodb, pa sem jih tudi mnogo pozabila. Ko prebiram vaše prispevke, pa se marsičesa spomnim.