1958 Karlovac – Ko sem na straži

Takoj po vojni je vojakom res vsega manjkalo. Samo oficirskih kapric so imeli pa dovolj. V petdesetih letih, ko je bil ata pri vojakih, so bili večkrat mokri kot siti. Kasarne so bile kamnite in stare, stropi visoki, v sobi pa ena mala peč. In še to so lahko zakurili šele zvečer, ko so se vrnili z vaj. Za kurjavo pa so dobili eno metrsko poleno, ki je bilo povrhu vsega še mokro. In potem so izmenično celo noč vstajali, da so pomikali poleno v peč, da je vsaj malo gorelo pa malo kadilo.

V osemdesetih letih je bilo malo bolje. Moj bratranec je bil takrat pri vojakih v Prištini. Nekega dne je videl vojaka, ki je delal v kuhinji, kako si po opravljeni potrebi umiva zadnjo plat z vodo in roko. Od takrat naprej se je prehranjeval samo še v kantini in shujšal skoraj do kosti oziroma toliko, da ga lastni oče ni spoznal. Njegov oče je bil vojno lice v pokoju in bi moral naslednji dan na pregled v bolnico v Ljubljano. Ob takih prilikah je prišel vojaški rešilec, vojak je prišel ponj v stanovanje in odpeljali so ga na pregled. Tistega dne je v kuhinji bral, ko so se odprla vrata in v vratih je stal vojak. “Ne, ne grem danes, grem jutri!” je rekel in bral naprej. “Kaj je, oče, kaj me ne poznaš?” je vprašal bratranec. Šele takrat je oče videl, da ni kar en vojak.

Daleč od doma je vsako pismo dobrodošlo. Tega današnja mladina ne bo razumela. Ampak če jim vzamemo mobitele in računalnike, jim bo pa marsikaj jasno. Samo ne takoj. Jaz sem pisala toliko fantom, da bi mi Pošta Slovenije lahko dala kakšno zahvalo. Kaj hočem, če so se mi pa fantje smilili.

Današnji Karlovec se je razvil iz srednjeveške trdnjave, namenjene obrambi pred turškimi vpadi v Evropo. Osnovan je bil 13. julija 1579 kot utrdba pravilne šesterokrake zvezde. Ime je dobil po avstrijskem nadvojvodi Karlu. Bil je pomemben del Vojne krajine. Pravico do župana namesto vojaškega poveljnika je dobil šele z odlokom Marije Terezije. V 18. in 19. stoletju je Karlovec doživel največji gospodarski razcvet in slovel kot eden najbogatejših in najbolj razvitih mest na Hrvaškem. Vseskozi je bila prisotna tudi vojska, ki je bila pomemben del mestnega mozaika. Jugoslovanske oblasti so po drugi svetovni vojni Karlovec ponovno spremenile v eno največjih vojaški utrdb v bivši Jugoslaviji. Na njegovo področje so postavili kar dvajset kasarn, poligonov in spremljajočih vojaških objektov.

Alojz Hren iz Bezuljaka, Ludvik Meden iz Begunj.

Alojz Štritof iz Cajnarjev je prišel v Karlovec le na obisk, kar so prijatelji izkoristili za skupno fotografijo, Anton Ivančič.

Fantje so se slikali v Foto atelierju M. Medenica v Karlovcu, 20. januarja 1958. Ja, fotograf je imel najbrž kar precej dela.