1939 Cerknica – Ivan Turšič

Ivan Turšič, rojen 1878. leta, je bil sin Jurija Turšiča ali Jurčka. Jurij se je s sinom Ivanom v Cerknico preselil iz Bezuljaka, ko mu je umrla žena. Sina je dal v rejo Isteničevim, po domače Primoščevim. Ko je odrastel, ga je naučil soboslikarske obrti in skupaj sta v bližnji in daljni okolici delala prave mojstrovine.

Ivan se je leta 1900 poročil z Ivano Kos, rojeno 1878 pri Farbarjevih, pri mostu. Rodilo se jima je 8 otrok. Živeli so v majhni hišici, ki je stala na Placu. Zadnji otrok, Maks, se je rodil, ko je Ivan leta 1914 odšel na Rusko fronto.

Ivan jo je na ruski fronti dobro odnesel. Ujeli so ga Rusi in odpeljali v ujetništvo. Kot ujetnik je bil na prisilnem delu pri dveh groficah in je bil vodja ujetniške skupine, ki je delala na posestvu. Vodil je kmetijo, usmerjal delavce, sam pa se je ukvarjal s konji.

Ivan je Ruse naučil sušenja mesa, saj so poznali samo meso v soli, ki pa se ni obdržalo tako dolgo kot sušeno meso. Tudi kruha niso poznali. Njihova osnovna jed je bila kaša. Ujetniki pa so imeli raje kruh. Ker so pridelali veliko žita, niso poznali lakote. Z revolucijo pa so prišle velike spremembe. Boljševiki so se približevali posestvu in Ivan je odpeljal grofice v gozd, kjer so se skrile. Boljševiki so groficam in ujetnikom pobrali vse in jih pregnali s posestva. Bili so prosti in so se peš odpravili proti domu. Ko so prišli do železnice, so se švercali po vlakih. Ivan je prišel domov jeseni 1918. leta.

Takrat je prvič videl Maksa, starega 4 leta, ki je bil rojen v njegovi odsotnosti. Vsi otroci so bili 4 leta starejši. Najstarejša, France in Janez, sta že pleskala in tako pomagala vzdrževati družino. Mama je dobila podporo občine, in sicer sladkor in pekmez. Imeli so njivo v ogradi, ki jo je mama z otroki obdelovala. Najstarejšega, 16 letnega Franceta, so na občini zaposlili kot slugo. Tako so se prebili, dokler se oče ni vrnil domov.

Lojze pa se je izučil za mizarja. Delal je moderno pohištvo, njegova spalnica in fotelji so še vedno v uporabi. Kasneje se je pridružil pleskarjem tudi on, saj je bil alergičen na lepilo in je moral mizarstvo opustiti.

Ivan je nadaljeval s pleskanjem in črkoslikarstvom. Črkoslikarstvo je bil foh, ki so ga opravljali bolj nadarjeni in sposobni soboslikarji. Delali so reklamne table. Od Ivanovih otrok je postal črkoslikar sin France.

Po Jurijevi smrti se je z družino preselil v Jurčkov tabor.

Med italijansko okupacijo je imel veliko dela, saj je moral opremiti vse reklamne table z dvojezičnimi napisi. Pri tem mu je pomagal Lojze Perko, ki je takrat stanoval pri Turšičevih v Cerknici, ker so njegov dom v Ložu Italijani požgali.

Ivan je umrl leta 1941, star 63 let, za srčno vodenico.

Stari oče Jurček je pozimi, ko je bilo za pleskanje prehladno, hodil na fure. Vozil je ljudi z železniske postaje na Rakeku po vsej Notranjski.

Kadar ga ni bilo doma, so se Ivanovi otroci hodili gret na podstrešje, kjer so se sušile dobrote. Sedeli so na tleh in noge so jim bingljale nad ognjiščem črne kuhinje. Kadar je bil doma Jurij, tega niso smeli početi, ker se je bal, da bo izginila kakšna klobasa. Tudi pozimi jih je napodil ven, ker so mu šli na živce.