1954 Cerknica – Postanek

Vreme je bilo sončno, po senci sodeč je bila ura okoli poldneva, torej čas za kosilo. Šoferji sicer niso bili strogo vezani na uro za kosilo, so pa bili toliko bolj na gostilno. Podobno kod furmani s konji, so imeti tudi šoferji kamionov na vsaki relaciji točno razdelano, kje se dobro je in pije, kje je cenovno ugodno in seveda, kje so lepe kelnerce. Tu ni kaj skrivati, tako je bilo in približno tako je še danes.

Ampak mislim, da se Anton tu ni ustavil zaradi kosila, ker tu v neposredni bližini ni bilo gostilne, pa tudi do doma ni imel daleč. Zakaj se je ustavil, nisem zvedel, res pa je, da so šoferji radi komu napravili tudi kakšno manjšo uslugo. Poleg tovora so prepeljali še kakšno manjšo stvar, ki so jo lahko pospravili v kabino ali pa so spotoma koga prepeljali in mu s tem privarčevali kakšen dinar. Ker “dober glas, seže v deveto vas”, so bili taki šoferji vselej znani in spoštovani, saj so ljudje te usluge znali ceniti. Morda je bil prav to razlog postanka. Ne bi me čudilo, če ga je kdo ustavil zaradi fotografiranja, saj je bilo prevažanje tovora take dolžine redkost, če ne kar senzacija. Cel kup predvidevanj sem navedel, ampak nekaj pa zagotovo drži. S tem, ko se je Anton ustavil na glavni cesti skozi Cerknico, večjega prometnega zastoja ali ovire ni povzročil, saj je bilo takrat prometa zelo malo.

Antonov sin Srečo Ilenič, s katerim sem govoril o sliki, se spominja, da se je z očetom dosti vozil po furah. Že pred časom mi je povedal, da so šoferji včasih zaradi varnosti potrobili pred vsakim nepreglednim ovinkom ali križiščem, ter tako opozarjali nase. Tudi Anton je na stara leta občasno, bolj z navade kot zaradi varnosti, še vedno potrobil, preden je speljal z dvorišča na cesto.

Fanta z leve mi ni uspelo prepoznati, možakar z zavihanimi rokavi pa je Anton Ilenič. Kamion je Berliet GDR7W francoske izdelave, o njem smo na Starihslikah že pisali.

V spodnjem levem kotu slike vidimo, da se mimo pelje možakar na ženskem kolesu. Da gre za žensko kolo vemo po elastikah, ki so napete med zadnjo osjo in blatnikom, tako da je vse skupaj videti kot nekakšna “harfa”.

To je preprečevalo, da bi se ženskam krilo zapletlo med “šprikle”. V prispevku Ivanke Gantar 1965 Cerknica-Na Brestu, jih je na kolesih pred Brestom lepo videti.

Na strehi kabine vidimo trikotnik. Ta trikotnik je bil gibljiv in po možnosti osvetljen. Služil je za opozarjanje, da ima tovornjak priklopnik. Če je bil kamion brez priklopnika, “solo”, potem je bil trikotnik postavljen v ležeč položaj, da se ga ni videlo. Ko pa je bil s prikolico, je moral biti trikotnik dvignjem in viden.

Včasih so namesto takega trikotnika za kabino pokonci privezali kar metlo ali lopato, obrnjeno navzgor, da jo je bilo videti od spredaj. To je bil znak za nasproti vozečega, da ima tovornjak pripeto prikolico. Jaz sem to dostikrat videl na kakšnem starem kamionu, samo nisem vedel, da gre za tako opozorilo.

Anton je prevažal dolge tramove, zato ima pripeto enoosno prikolico, “biling”. Ročno tesani tramovi so “porajklani”, leseni stebrički ali “ročice” pa dodatno pomagajo, da se ne razlezejo in ne padejo dol. Kolikor mi je znano, jih je nakladal Trščah na Hrvaškem in jih vozil na železniško postajo Rakek.