1958 Begunje – Moje prvo spričevalo

Stanovali smo v Begunjah in takrat je bilo tam prav malo služb. Vse zaposlene v Begunjah še danes zlahka naštejem: tovarišice (danes so to učiteljice), Matičičeva gospa v temnomodri svileni halji v trgovini, Istenič na pošti, Meden kot poštar ter miličarja, ki je stanoval v stari šoli. Mihoučkov ata je bil na žagi. Služb je bilo malo. Obrat na žagi, ki se je pozneje imenoval Jelka, je bil še v nastajanju. Mame so bile vse doma, zato z varstvom otrok na vasi ni bilo težav.

Moj oče je bil takrat upravitelj Osnovne šole Begunje, mama pa medicinska sestra v zdravstvenem domu v Cerknici. Nobeden od njiju ni delal le osem ur na dan. Kam z otroki? Vrtcev pri nas še niso izumili, otroci pa se tudi niso mogli ves čas potepati naokrog, še posebej ne pozimi.

Mlajša sestra je bila veliko pri sosedih, meni pa je bilo najbolj všeč, če sem bil pri pouku. Seveda sem vedno sedel v prvi vrsti. Tako je bilo najbrž tudi na drugih šolah, saj je na spletni strani Stareslike več fotografij razredov, kjer lahko vidimo tudi učiteljevega otroka.

Na zgornji sliki ni bil navaden šolski dan. Nekaj posebnega je bilo, da so združili več razredov. Poleg učencev smo prisotni še trije predšolski otroci. Poleg mene sedita še deklica Veronika, ki je bila pri sosedovih na počitnicah in moja sestra. Takšni trenutki se danes zdijo skoraj nepredstavljivi, a takrat so bili nekaj povsem običajnega.

Bil sem že velik, star pet let. Z veseljem sem hodil k pouku in najbrž nisem prav dosti motil pouka, vsaj ne spomnim se nobenega takšnega dogodka. Zapletlo pa se je ob polletju. Tovarišica Peršinova je otroke klicala pred tablo enega za drugim in jim delila spričevala. Pričakoval sem, da bom zadnji, ampak me ni poklicala. Tako hudo mi je bilo, zdelo se mi je, da se mi je zgodila strašanska krivica.

V joku sem šel k očetu v šolsko pisarno, da mu potožim. Prav takrat je bil na šoli na obisku šolski nadzornik. To je bila takrat resna zadeva. Opazil sem ga šele v pisarni. Povedal sem, da se mi je zgodila strašna krivica. Celo leto sem hodil v šolo z drugimi, vsi so dobili spričevala, jaz pa ne.

Nadzornik je bil razumevajoč. Potolažil me je, da bo vse uredil. Zdel sem mi je vsemogočen. Tovarišica Peršinova je napisala spričevalo, on ji je narekoval predmete in ocene. No, ti predmeti so se celo meni zdeli zelo nenavadni, pri pouku jih nismo imeli. Ribolov, ples, nagajanje, pridnost, sladkosnednost. Ampak nadzornik že ve. Najbolje je ocenil deklamiranje.

Potem pa je tovarišica odtisnila toliko čebelic in jelenčkov, kot jih še nisem videl. Od sreče sem se kar topil.

Kar vidim jih, kako so se zabavali.

Kraj: Begunje
Datum: 18. 1. 1958
Avtor: Andreja Peršin, Franjo Vidic
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: 16. 6. 2026
Oblika: dokument