1958 Cerknica – Gasilska slika z Bresta

Predvojna cerkniška občina je imela kraško neradodarno prst. Boj Notranjcev je bil trd. Zlasti se je to odražalo v kriznih časih, ki so se najbolj surovo odražali prav v nerazvitih predelih. Izseljevanje v tujino, zlasti Ameriko in nekatere evropske države, je bilo zato nenehen pojav. Edino bogastvo so bili gozdovi, ki pa so bili večinoma v zasebni lasti. Po vojni je bilo gospodarsko stanje v teh krajih slabo. Mnogi objekti so bili porušeni. Kljub temu so bili ljudje vedrega razpoloženja in so z optimizmom zrli v prihodnost, pripravljeni, da si s poštenim, čeprav težkim delom, ustvarijo boljše življenje.

Možnost za to ponudili bogati gozdovi in edina industrijska dejavnost na tem področju: žagarstvo in delna predelava lesa. Z nacionalizacijo je bil ustvarjen materialni pogoj za nastanek vodilne notranjske (in Slovenske, pa tudi Jugoslovanske) lesne industrije. Leta 1947 je predsednik Ljudske republike Slovenije Miha Marinko podpisal akt o ustanovitvi lesno-industrijskega podjetja Cerknica. Po tej odločitvi so podjetje sestavljale žage v Cerknici, Dolenji vasi, Begunjah, Rakeku in Starem trgu ter lesna obrata v Cerknici (zabojarna in barakarna) in v Martinjaku (žaga in zabojarna).

• V travo so posedle: Milena Telič, Tončka Tekavec, Ana Tekavec, poročena Ivančič, Ivanka Hrbljan, poročena Mahne.
• Zadaj so Pavla iz Dolenje vasi, poročena Intihar, Majda Bombač, poročena Bauman, neznana.
• Stojijo: Zofka Hribljan, Marija Šparemblek, Pavla Martinčič, neznana.