1958 Cerknica – Brušenje plohov

Po požaru leta 1959 je tovarna, kot Feniks, še močnejša zrastla iz pepela in leta 1967, ko je Brest praznoval 20-letnico obstoja, izdala prvo številko Brestovega obzornika, ki je kmalu postal ne le glasilo delavcev, temveč glasilo celotne občine Cerknica. Delavci so se na Brest vozili iz vseh krajev le-te. Znašli so se po najboljših močeh. Vsakič, ko smo šli na Dolenjsko in se peljali skozi Runarsko, mi je mama povedala, da je od tam hodila neka ženska peš na Brest. Od doma je šla že ob treh zjutraj, da je prišla pravočasno na delo. V vsakem vremenu. Nekateri so prisedli v tovornjak, če je kdo iz njihovega kraja imel pot v Cerknico. Drugi so hodili s kolesom. Tudi moja mama. Večkrat je povedala, kako jo je bilo strah, ko se je po deseti uri zvečer vračala na Rakek. Če je deževalo, je oblekla šuškavac, ki mu je bila priložena ruta iz enakega materiala. Ni jim bilo lahko, ne, Brestovim delavkam.

Vse drugače je bilo, ko je tovarna organizirala svoj lastni prevoz z avtobusi. Pa tudi ta je včasih povzročil zaplete. Z Rakeka je avtobus odhajal pet minut čez pol šesto. Ustavil je nasproti Kartonažne tovarne. Tiste čase še ni bilo digitalnih ur, še tistih na baterije ne. Samo navadne vekarice katerih številke in kazalci so se svetili v temi. Nekoč se je mama prebudila, pogledala na uro in videla, da kaže nekaj minut do šestih. Zelo, zelo hitro je vstala, se oblekla in tekla v kuhinjo razmišljajoč, kako bo šla sedaj na delo. Ko pa je v kuhinji vsa živčna še enkrat pri luči pogledala na kuhinjsko uro, je videla, da je v resnici pol polnoči. Kako si je oddahnila. Šla je nazaj v posteljo, ampak ni več trdno zaspala.