1958 Cerknica – Brušenje plohov
Kot že na eni sliki prej, sta tudi tu Erika in Ana. Tokrat brusita plohe. To delata strojno. Kot vidimo za njima, ju čaka še veliko dela.
Vse drugače je bilo, ko je tovarna organizirala svoj lastni prevoz z avtobusi. Pa tudi ta je včasih povzročil zaplete. Z Rakeka je avtobus odhajal pet minut čez pol šesto. Ustavil je nasproti Kartonažne tovarne. Tiste čase še ni bilo digitalnih ur, še tistih na baterije ne. Samo navadne vekarice katerih številke in kazalci so se svetili v temi. Nekoč se je mama prebudila, pogledala na uro in videla, da kaže nekaj minut do šestih. Zelo, zelo hitro je vstala, se oblekla in tekla v kuhinjo razmišljajoč, kako bo šla sedaj na delo. Ko pa je v kuhinji vsa živčna še enkrat pri luči pogledala na kuhinjsko uro, je videla, da je v resnici pol polnoči. Kako si je oddahnila. Šla je nazaj v posteljo, ampak ni več trdno zaspala.
Slovarček:
- šuškavac: Lahek dežni plašč iz sintetičnega materiala, zložen v lični torbici iz enakega materiala, da se ga je dalo nositi v žepu ali torbici. Moški je imel pripadajočo kapo, ženski ruto. Tretirali so ga kot prestižno oblačilo in ga nosili ob vseh priložnostih. Kupovali pa so ga, tako kot najlon srajce, na Ponte Rossu v Trstu. Še vedno imam oba – maminega in atovega.
- vekarica: budilka na navijanje
Kraj: Cerknica
Datum: 1958
Avtor: Vili Korošec
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 4. 5. 2014
Oblika: fotografija
Plohi so debele deske, torej masivni les. Zenske brusijo panelke. To so sendvic plosce, sestavljene iz triplex zgornje in spodnje plosce, vmes pa je raster iz kartona ali letve slabse kvalitete lesa. Panelke so se oblekle s furnirjem. Izgleda, da brusijo pred lakiranjem ali po prvem nanosu laka.
Tako so se delale tudi notranja vrata. Pri nas smo imeli ena taka vrata. Ko smo se s sestrami preganjale, je ena s stilom metle dobesedno predrla vrata. Stil je ostal v vratah, jaz sem pa usla. Bilo je veliko smeha, pri starsih pa malo manj…