Skip to content

1958 Cerknica – Brušenje plohov

27. 06. 2014

140504898 Kot že na eni sliki prej, sta tudi tu Erika in Ana. Tokrat brusita plohe. To delata strojno. Kot vidimo za njima, ju čaka še veliko dela.

Po požaru leta 1959 je tovarna, kot Feniks, še močnejša zrastla iz pepela in leta 1967, ko je Brest praznoval 20-letnico obstoja, izdala prvo številko Brestovega obzornika, ki je kmalu postal ne le glasilo delavcev, temveč glasilo celotne občine Cerknica. Delavci so se na Brest vozili iz vseh krajev le-te. Znašli so se po najboljših močeh. Vsakič, ko smo šli na Dolenjsko in se peljali skozi Runarsko, mi je mama povedala, da je od tam hodila neka ženska peš na Brest. Od doma je šla že ob treh zjutraj, da je prišla pravočasno na delo. V vsakem vremenu. Nekateri so prisedli v tovornjak, če je kdo iz njihovega kraja imel pot v Cerknico. Drugi so hodili s kolesom. Tudi moja mama. Večkrat je povedala, kako jo je bilo strah, ko se je po deseti uri zvečer vračala na Rakek. Če je deževalo, je oblekla šuškavac, ki mu je bila priložena ruta iz enakega materiala. Ni jim bilo lahko, ne, Brestovim delavkam.

Vse drugače je bilo, ko je tovarna organizirala svoj lastni prevoz z avtobusi. Pa tudi ta je včasih povzročil zaplete. Z Rakeka je avtobus odhajal pet minut čez pol šesto. Ustavil je nasproti Kartonažne tovarne. Tiste čase še ni bilo digitalnih ur, še tistih na baterije ne. Samo navadne vekarice katerih številke in kazalci so se svetili v temi. Nekoč se je mama prebudila, pogledala na uro in videla, da kaže nekaj minut do šestih. Zelo, zelo hitro je vstala, se oblekla in tekla v kuhinjo razmišljajoč, kako bo šla sedaj na delo. Ko pa je v kuhinji vsa živčna še enkrat pri luči pogledala na kuhinjsko uro, je videla, da je v resnici pol polnoči. Kako si je oddahnila. Šla je nazaj v posteljo, ampak ni več trdno zaspala.

Slovarček:

  • šuškavac: Lahek dežni plašč iz sintetičnega materiala, zložen v lični torbici iz enakega materiala, da se ga je dalo nositi v žepu ali torbici. Moški je imel pripadajočo kapo, ženski ruto. Tretirali so ga kot prestižno oblačilo in ga nosili ob vseh priložnostih. Kupovali pa so ga, tako kot najlon srajce, na Ponte Rossu v Trstu. Še vedno imam oba – maminega in atovega.
  • vekarica: budilka na navijanje

Kraj: Cerknica
Datum: 1958
Avtor: Vili Korošec
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 4. 5. 2014
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. bredasikkens permalink
    28. 06. 2014 22:52

    Plohi so debele deske, torej masivni les. Zenske brusijo panelke. To so sendvic plosce, sestavljene iz triplex zgornje in spodnje plosce, vmes pa je raster iz kartona ali letve slabse kvalitete lesa. Panelke so se oblekle s furnirjem. Izgleda, da brusijo pred lakiranjem ali po prvem nanosu laka.
    Tako so se delale tudi notranja vrata. Pri nas smo imeli ena taka vrata. Ko smo se s sestrami preganjale, je ena s stilom metle dobesedno predrla vrata. Stil je ostal v vratah, jaz sem pa usla. Bilo je veliko smeha, pri starsih pa malo manj…

Dodajte komentar

%d bloggers like this: