1928 Rakek – Državna lovska karta

Marčna revolucija leta 1848 je slovenskemu kmetu in meščanu ponovno omogočila lov. Kmetje so postali lastniki zemlje in s tem pridobili tudi pravico do lova. Začel se je neusmiljen lov in pobijanje divjadi, ki so jo kmetje še vedno videli kot osovraženo plemiško lastnino. Zaradi tega so leta 1870 tudi na Slovenskem uzakonili zakupni sistem lova. Lovil je lahko le tisti, ki je imel 115 hektarov nepretrganega lovišča. Ostala, manjša lovišča, so združili v občinska, ki so jih na dražbah oddajali najboljšemu ponudniku v zakup za 5, 7 ali 12 let. Ta način lova se je ohranil vse do leta 1946.

Zakon o lovu je določal, da nihče ni smel vzeti lovišča v zakup, če ni imel veljavne lovske karte. Niso je mogle dobiti osebe, ki niso dopolnile 18 let, po dopolnjenem 18. letu do polnoletnosti pa samo s privoljenjem staršev ali skrbnikov; osebe, ki so bile pod skrbstvom; ki so bile obsojene za zločin ali prestopek, napravljen iz koristoljubja; ki so bile obsojene na izgubo častnih pravic; slaboumneži in notorni pijanci; kaznovani za prekršek po 14. (preprodaja lovskih kart), 17. (pobijanje zaščitenih živali) in 88. členu (lov izven lovske sezone ali v tujem lovišču brez dovoljenja) Zakona o lovstvu, trikrat kaznovane osebe so izgubile pravico do lovske karte za vedno; ki jim je bila zakupna pogodba razveljavljena zaradi pustošenja, za dobo treh let; poljski in vinogradniški čuvaji, stalni gozdni delavci, uslužbenci finančne kontrole, izjema so bili uradniki, monopolski stražniki in trošarinski uslužbenci samoupravnih teles, izvzemši trošarinske uradnike; čuvaji državnih, samoupravnih in samostanskih gozdov in posestev so lahko dobili lovsko karto samo na pismeno prošnjo njihovih delodajalcev; tisti, ki niso znali ravnati z lovskim orožjem, niso poznali potrebne obveznosti na lovu in bistvenih predpisov zakona o lovu.

Pravico do brezplačne karte so imeli člani kraljevega doma, poslaniki in konzuli tujih držav, tuji državljani po načelu vzajemnosti in državno strokovno gozdarsko osebje.

Tujim državljanom, ki niso bivali na ozemlju Kraljevine, so izdali le mesečno lovsko karto. Če so bili tuji državljani zakupniki ali lastnik lovišča v državi, so morali obvezno biti člani katerega izmed lovskih društev, organiziranih v Osrednji zvezi lovskih društev.

Lovsko karto je bilo treba nositi s seboj in jo na zahtevo pokazati nadzornim organom, lovskim upravičencem ali njegovemu osebju, povedati ime in priimek, poklic, rojstno leto in bivališče. Karto je bilo prepovedano prodati ali posoditi. Izgubo je bilo treba prijaviti v osmih dneh izdajatelju karte. Na stroške lastnika so jo razglasili za neveljavno in mu takoj, brezplačno, izdali duplikat.