1928 Rakek – Državna lovska karta
S 1. januarjem 1920 so uvedli nove lovske karte, ki so bile veljavne za vso državo. Prenehale so veljati vse lovske karte, ki so bile izdane do tedaj v območju deželne vlade za Slovenijo.
1. državna lovska karta, veljavna v vsem kraljestvu; taksa je bila 30K;
2. lovska karta za lovsko-varstveno in nadzorstveno osebje, veljavna le za zapriseženo potrebno lovsko varstvo in zakonito nadzorstveno osebje in za varstveni okraj, če je to osebje in obenem zakupnik ali podzakupnik lova; taksa 5 K;
3. šolarska lovska karta, veljavna le za šolski revir; taksa 2K.
Razen takse je bilo treba plačati še predpisani lovski kolek. Z lovsko karto je bila združena tudi pravica nositi lovsko puško.
K = krona. Po nastanku Kraljevine SHS je postal dinar plačilno sredstvo po vsej kraljevini. Nekaj časa so na območjih Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine uporabljali jugoslovansko krono, ki so jo kasneje zamenjali v razmerju 1 dinar = 4 krone.
Zakon o lovu je določal, da nihče ni smel vzeti lovišča v zakup, če ni imel veljavne lovske karte. Niso je mogle dobiti osebe, ki niso dopolnile 18 let, po dopolnjenem 18. letu do polnoletnosti pa samo s privoljenjem staršev ali skrbnikov; osebe, ki so bile pod skrbstvom; ki so bile obsojene za zločin ali prestopek, napravljen iz koristoljubja; ki so bile obsojene na izgubo častnih pravic; slaboumneži in notorni pijanci; kaznovani za prekršek po 14. (preprodaja lovskih kart), 17. (pobijanje zaščitenih živali) in 88. členu (lov izven lovske sezone ali v tujem lovišču brez dovoljenja) Zakona o lovstvu, trikrat kaznovane osebe so izgubile pravico do lovske karte za vedno; ki jim je bila zakupna pogodba razveljavljena zaradi pustošenja, za dobo treh let; poljski in vinogradniški čuvaji, stalni gozdni delavci, uslužbenci finančne kontrole, izjema so bili uradniki, monopolski stražniki in trošarinski uslužbenci samoupravnih teles, izvzemši trošarinske uradnike; čuvaji državnih, samoupravnih in samostanskih gozdov in posestev so lahko dobili lovsko karto samo na pismeno prošnjo njihovih delodajalcev; tisti, ki niso znali ravnati z lovskim orožjem, niso poznali potrebne obveznosti na lovu in bistvenih predpisov zakona o lovu.
Pravico do brezplačne karte so imeli člani kraljevega doma, poslaniki in konzuli tujih držav, tuji državljani po načelu vzajemnosti in državno strokovno gozdarsko osebje.
Tujim državljanom, ki niso bivali na ozemlju Kraljevine, so izdali le mesečno lovsko karto. Če so bili tuji državljani zakupniki ali lastnik lovišča v državi, so morali obvezno biti člani katerega izmed lovskih društev, organiziranih v Osrednji zvezi lovskih društev.
Lovsko karto je bilo treba nositi s seboj in jo na zahtevo pokazati nadzornim organom, lovskim upravičencem ali njegovemu osebju, povedati ime in priimek, poklic, rojstno leto in bivališče. Karto je bilo prepovedano prodati ali posoditi. Izgubo je bilo treba prijaviti v osmih dneh izdajatelju karte. Na stroške lastnika so jo razglasili za neveljavno in mu takoj, brezplačno, izdali duplikat.
Na podlagi istega zakona je bilo v času lovopusta prepovedno loviti, ujeti in ubiti navedene živali. Da pa se ne bi kdo izgovarjal, da ni vedel, je bilo to zapisano na drugi strani lovske karte.
Slovarček:
- lovopust: čas, ko se določene živalske vrste ne smejo loviti
- taksa: pristojbina
Viri:
- http://www.lz-maribor.si/informacije-za-clane/153-zgodovina-lova-in-lovstva
- http://hr.wikipedia.org/wiki/Jugoslavenski_dinar
- http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-7UZPA968/b56f663d-fdf6-4aa4-ac90-db3cbd627fdb/PDF
Kraj: Rakek
Datum: 1928
Avtor: poglavar sreza v Logatcu
Zbirka: Otilija Vidrih
Skenirano: 17. 7. 2014
Oblika: dokument