Skip to content

1937 Francija – Kruh služili v tujih gozdovih

1. 10. 2014

140910092Danes dnevno srečujemo trume delavcev različnih narodnosti, ki si trdo služijo kruh v naših krajih, v naših podjetjih. Nemalokrat v za nas nesprejemljivih pogojih. Mnogi nanje pogledujejo zviška. Pa ni še tako dolgo tega, kar so tudi naši ljudje trumoma odhajali po kruh na tuje.

Župnik Hafner je leta 1926 v kroniko starotrške župnije zapisal: “Farani so večinoma kmetje, ki žive težko. Zemlje imajo malo in je slaba. Postranskega zaslužka je premalo. Vožnja na Rakek je slabo plačana. Zato hoče vse v tujino, mnogi so v Ameriki, Franciji, in drugje.”

Delavci na sliki so si kruh služili v francoskih gozdovih.

Milena Truden te čase opiše takole:

V Franciji pred drugo svetovno vojno
1930 leta al’ pa še prej, so šli mladi fantje radi od doma, ker je bila lakota doma in polna hiša otrok. Moj oče Ludvik je bil doma iz Nadleska in od hiše z  11-imi otroci. Njegovi štirje bratje in sestre so šli že prej v Francijo. Ludvik je bil mlajši in je moral prej odslužiti vojsko, in to leta 1932. Ko je po treh letih prišel domov, se je tudi on napotil v Francijo. Njemu je bilo lažje, ker so ga tam že čakali njegovi. Druge, ko so prišli v Pariz, je tem na postaji čakal neki poslani uslužbenec, jih razdelil po parih in v skupine okrog šest, jim dal naslove, pa karte za vlak in tako so šli vsak na svoje delovno mesto in se ločili eden od drugega. Kasneje so se obiskovali in družili skupaj.

Družine so ponavadi pustili skupaj in poslali v isti kraj.
Naši so šli najprvo v kraj Chantily, Oise. Dobili so barako, ki je bila postavljena v gozdu, kjer je kdo delal. Čez šest mesecev do enega leta, je bil gozd počiščen in dovršen. Gozdni delavci so potem nadaljevali delo na drugem gozdu in kraju, mogoče 50 km proč. Barako so podrli in jo odpeljali na novo mesto ter jo zopet postavili. Naša je bila komotna, z dvema sobicama in kuhinjo s štedilnikom za kuhat in za toploto. Ženske so take hiške lepo oštimale, dale firnčke na okna, koperte na posteljo ter prte na mizo, tako po domače. Vsi so bili mladi in želeli se ženit.

Eni so si tam najdli (življensko sopotnico), drugi so pisali pisma domov dekletom, če bi hotela priti v Francijo in se poročit. Tako je naredil tudi moj oče. Mama Frančiška, Jefkena iz Kozarišč, je bila najstarejša od deset otrok in se odločila, da gre tudi ona. Ludvika je poznala samo na videz in pa tudi od kje je bil doma (od katere hiše). To je bilo dovolj za tiste čase. Ljubezen je pa narastla kasneje, vsaj pri mojih starši.

Otroci smo imeli svobodo v gozdu, se igrali z bratranci, tisti čas, ko so odrasli delali. Imeli smo kužke ali mačke, majhna kolesa, punčke in druge igrače.

Ob nedeljah je bilo pa najlepše. Smo jedli juhe in meso in včasih štrudel. Moški so si privoščili steklenico dobrega vina. Drugi so prišli k nam v vas in peli, Jefken Andrej je harmoniko igral, pa tudi plesali so po dvorišču. Najbolj od vsega pa je bilo važno govoriti svoj jezik med znanci.

V Franciji po vojni
Po vojni so bile razmere v Franciji čisto drugačne kot pred vojno. Mi smo šli tja 1955 leta. Najprej starši z dovoljenjem in mi trije otroci leto kasneje.  Starši so dobili stanovanje v trgu Chatele-en-Brie, Seine at Marne.(20 km do Fontainbleau). Na delo smo se vozili z novimi kolesi, čeprav je bila doma še revščina. Bratoma je bilo lažje, ker sta bila starejša in tudi sta že vedela, kakšno življenje jih čaka v Franciji. Privoščili smo si dosti stvari, kot so kolesa, hrano kot je meso, kozarec vina ali limonado, putra ali čokolado. Takrat se nismo bahali kako nam gre fejst in hiteli se slikat, da bodo videli doma, kako nam gre dobro.

140910092-001Od leve:

  • Franc Plos – Jernusov iz Viševka
  • Jernej Šraj – Šumradov z Vrhnike pri Ložu
  • Lojze Sterle – Potošken iz Viševka
  • Lojze Matevžič – Peruškov z Vrhnike
  • Andrej Lekšan iz Klanc
  • Franc Kočevar – Kordišev iz Viševka
  • Lojze ??? iz Loškega Potoka
  • Franc Baraga – Bazizljev iz Viševka
140910092zV spomin od Franceta Plos.

Slovarček:

  • najprvo: najprej
  • komotna: prostorna
  • oštimale: uredile
  • firnčke: zavesce
  • koperta: okrasno posteljno pregrinjalo
  • štrudel: jabolčni zavitek
  • važno: pomembno
  • fejst: fino, dobro
  • puter: maslo

Viri:

  • Janez Šumrada
  • Milena Truden
  • Kebe Janez: Loška dolina z Babnim poljem, Ljubljana 1996

Kraj: francoski gozdovi
Datum: 1937
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Šumrada
Skenirano: 10. 9. 2014
Oblika: fotografija

5 komentarjev leave one →
  1. Anonimnež permalink
    1. 10. 2014 10:30

    Dobro je Janja, sem bila presenečena. Toda tam kjer piše ‘bratoma’ bi moralo biti starša, ker so to oni bili ki so šli za drugič v Francijo 1956.leta
    in so vedeli kako bo. Prvič so šli pred vojno in potem se vrnili domov v Kozarišče s celo družino,1946. leta. Hvala Pozdrav Milena

    Všeč mi je

  2. 1. 10. 2014 12:32

    Vedno me pritegnejo zgdbe izseljencev, še posebno gozdnih delavcev, čeprav so največkrat bridke tako ali drugače, zato in hvala za to pisanje.
    Tudi moj stari oče, ki ga sicer nisem poznala, je s tremi brati nekaj časa služil kruh v ameriških gozdovih. Od takrat se je ohranila pripoved, da so tam sekali ogromna drevesa, prav nepredstavljivo velika. Na parobku enega teh orjaških dreves si je “bas” ( boss – šef) mojega starega očeta postavil trafiko in v njej svojim delavcem prodajal tobak, žveplenke, milo in kar je še takeih reči in tako še nekaj postrani zaslužil.
    Eden od sinov treh Mramorjevih mož je v Ameriki pred vojno imel svoj ansambel Frankie Mullec Orchestra in nemalo sem bila presenečena, ko sem nedavno njegovo glasbo in članke o njem našla v Clevelandskem Polka Museum…

    Všeč mi je

  3. Anonimnež permalink
    1. 10. 2014 14:10

    Tudi od mojega starega očeta sta šla dva brata na delo v gozdove Amerike.
    Nikoli nisem zvedel kje sta delala in koko sta končala svojo življensko pot.

    Všeč mi je

  4. Anonimnež permalink
    1. 10. 2014 20:49

    Tudi moj dedek je šel delat v Ameriko. Doma je pustil tri majne otroke in ženo.Če z leto dni je umrla žena .Vrnil se je domov in se takoj poročil z mojo babico, rodili so se trije otroci, med njimi tudi moja mama. Mama je začela hoditi v šolo, moj dedek umre za plučnico. Tako je ostala moja babica s šestimi majnimi otroki. Si lahko predstavljamo njeno in otroško življenje od leta 1920 do 1946.sama lakota svetovna kriza in vojna.

    Všeč mi je

  5. Anajedrt permalink
    1. 10. 2014 21:21

    Tudi moj dedek je kar trikrat potoval v Ameriko, tam je bil skupaj devet let,trikrat po tri leta. Delal je v pragozdu. Spomnim se, ko je pripovedoval, da so živeli v lesenih barakah in ponoči poslušali kače klopotače. Po njihovem klopotanju so vedeli koliko je kača stara. Nekateri delavci so imeli s seboj žene, te so bile za kuharice. Doma je bila babica sama s petimi otroki, dedek pa je pošiljal denar, da so nekako shajali.
    Ko se je tretjič odpravljal domov, se pa ni smelo seboj nesti denarja. Nakupil je zlate predmete: prstane, ogrlice, broške in podobno, misleč, da bo doma spravil v denar.
    Po veselem snidenju z družino so odšli spat, kovček s zlatninami pa pustili v hiši.
    Ko so zjutraj vstali je bilo okno odprto, kovčka pa nikjer. Čez nekaj let so dobili okvir in ključavnico od kovčka v Iški, usnje pa je bilo razrezano. Tako je šlo po gobe tri leta garaškega dela v Ameriki, Družina pa je še naprej tolkla revščino iz dneva v dan.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: