1930 Cerknica – Požarna bramba

Cerkniški gasilci so bili ustanovljeni leta 1887. Imenovali so se Požarna bramba, gasilci pa brambovci in so delovali v duhu gesla ” Bogu na čast, bližnjemu na pomoč!” V času nastanka fotografije so se že preimenovali v gasilsko društvo, vendar sem jih v naslovu prispevka še vedno imenoval Požarna bramba. Prepričan sem, da so kljub preimenovanju še vedno uporabljali naziv bramba. To si razlagam na podlagi dejstva, da se v naših krajih neko ime, ki je bilo določeno kot prvo, še dolgo uporablja tudi po tem, ko je spremenjeno.Na sliki vidimo, da so brambovci iz garaže na Taboru, ki je bila last gospoda Obreze, pripeljali gasilsko opremo in njihovo glavno orodje, leseno brizgalno. Oblečeni so v enotne svetle uniforme s širokimi gasilskimi pasovi, pokriti pa so v lepe in zglancane gasilske čelade. Kljub temu, da so takrat že imeli nove prostore v Štalci na Mali gasi, so še vedno uporabljali garažo oziroma GASILSKI HRAM, kot je pisalo nad vrati, saj v novih prostorih takrat še ni bilo mesta zanjo. Poleg gasilskega orodja so imeli tam spravljene še pasove in čelade, uniforme pa so nosili domov. V tej garaži so imeli cerkniški gasilci spravljeno svoje orodje, pa tudi gasilski avto DODGE in kamion S.P.A., še dolgo po tem, ko so imeli že nov dom.

Brambovci s slike zagotovo niso hiteli na požar, saj ni videti, da bi šlo za intervencijo. Poleg tega so s svojo pojavo vzbudili kar nekaj pozornosti med sokrajani, saj z zanimanjem opazujejo njihovo tehniko. Najverjetneje gre za vajo, nagibam pa se bolj h gasilski povorki, saj so “civilisti” oblečeni pražnje in je zagotovo nedelja ali praznik, torej primeren čas za to.

Ko sem o sliki govoril z Vladimirjem Urbancem, mi je povedal, da so otroci velikokrat, prostovoljno in z velikim veseljem sodelovali pri povorkah. Najbolj zanimivo je bilo nošenje bakel v povorki. Kandidatov med mulci je bilo toliko, da bakel ni bilo vedno zadosti. Nadomestili so jih tako, da so na žico privezali konzervo, vanjo dali žaganje, ga zalili s petrolejem in prižgali ter ga z vrtenjem razpihovali, da je bolje gorelo. To jim je bilo zelo zabavno, pa še v povorki so bili, kar tudi ni bilo kar tako.

Cevi, navite na posebej prirejenem vozu – rekli so mu navijak – so bile iz blaga (bombažne) in ne iz umetnih mas, kot jih poznamo danes. Zaradi tega so od začetka močno puščale, ko pa so se dodobra napojile z vodo, so tesnile. Razen, če niso bile preluknjane, kar je bil zaradi materiala in istrošenosti pogost pojav. Takrat so jih na mestu puščanja enostavno zavili s krpo in tako vsaj malo omejili iztekanje prepotrebne vode. Kot zanimivost se spojke cevi, glede na način delovanja, od takrat do danes niso dosti spremenile.Po končanem gašenju je bilo treba cevi obvezno posušiti. To so naredili tako, da so jih razvili in pritrdili na visoko mesto, da so visele po vsej dolžini. Za to je bil najbolj primeren gasilski stolp, ki ga danes poznamo kot mesto za sireno in antene mobilne telefonije, prvotno pa je bil namenjen prav sušenju cevi. Preden so naši gasilci dobili na Mali gasi v uporabo nov gasilski dom s stolpom, so cevi sušili kar za hišo, kjer so imeli garažo – sedaj je to Urbancova hiša. Cevi so navesili na leseno letev ali ranto in jih s pomočjo škripca dvignili do vrha hiše. Konec vrvi, ki je bil speljan skozi škripec, pa je bil skozi luknjo v zidu skrbno zaklenjen v notranjosti garaže, da cevi ne bi kdo spustil ali celo ukradel.

Lesena ročna brizgalna je bila osrednje orodje brambovcev. Brez nje ne bi bilo mogoče zagotavljati gašenja s pomočjo pritiska vode v cevi. Ta brizgalna je delovala na podoben princip kot kasnejše motorne. Imela je sesalne cevi za odvzem vode iz potoka ali štirne in pumpo, ki so jo poganjali ročno. Najmanj štirje krepki brambovci, včasih tudi več, so bili potrebni, da so preko črpalke po ceveh do ognja zagotovili zadosti vode. Zdaj si pa predstavljajte, kako so se počutili, ko je gorelo, oni so na vso moč “gonili” pumpo, voda pa iz preperelih in preluknjanih cevi pušča ter šprica na vse strani.

Voz na katerem je bila nameščena brizgalna, so vlekli konji. Svojih konj gasilci niso imeli, zato so bili vnaprej dogovorjeni, katera hiša zagotovi konjsko vprego za potrebe intervencije. Šele sedaj, ko pišem ta prispevek, sem pomislil, da so se morali o konjih resno dogovoriti, saj jih kmetje niso imeli le v štali, ampak so z njimi delali na poljih ali pa furali. Zato so bile natančno določene kmetije, ki so zagotovile konje, ko je bilo to potrebno. Že takrat so imeli urejeno neko vrsto dežurstva za primer požara.

Pa še za konec: cerkniški brambovci oziroma gasilci so bili dobri in učinkoviti. Na gašenje požarov so hiteli vse tja do Loške doline in po svojih najboljših močeh pomagali ljudem v nesreči. Ne vem, kako naj napišem, da ne izpade nerodno ali podcenjujoče, ampak velikokrat so bili hitrejši od njih prav gasilci iz Dolenje vasi. Za njih so rekli, da menda spijo v uniformah, v gasilskem domu. Nemalokrat se je zgodilo, da so se cerkniški zbrali, dolenjski pa so že drveli mimo. To je bilo, in je še danes, zdravo rivalstvo. Na koncu so bili vsi zadovoljni, kdo je bil pa boljši v gašenju žeje po gašenju požara, pa nam ni uspelo zvedeti.