Skip to content

1976 Begunje – Polhanje

8. 11. 2014
polhanje_Franci-Zgonec-in-Janez---bojans-1976

Franci Zgonec in Janez Turšič – Cenc

Nekdaj je bilo polhanje privilegij tlačanov, da so prišli do mesne hrane. V letih, ko je nastala ta slika, pa predvsem razlog za dober žur, ki je na pričujoči fotografiji že v iztekanju. Ubogi polh je namreč končal svoje življenje v škrinci in če prav vidim, ima Janez enega že v prsnem žepu, saj mu iz njega binglja rep.

Polhov življenjski prostor je Evropa od Pirenejev do Volge in vse do moje kleti. Zimo prehibernira v podzemnih votlinah, tako imenovanih polšinah ali skalnih razpokah, ki vodijo v kraško podzemlje ter med koreninami večjih dreves. To mu zagotavlja zadostno relativno vlažnost, zaradi katere se med dolgim spanjem ne izsuši in stalno temperaturo, ki je tudi v najhujših zimah nad lediščem, čeprav se lahko spusti do ničle. Pri nas gredo polhi spat s prvimi slanami, prebudijo pa se po navadi meseca aprila, čeprav nemške raziskave kažejo, da se prebujajo vse bolj zgodaj. To bi kazalo pripisati globalnim temperaturnim spremembam. Hrane ne skladiščijo kot na primer veverice. Ob dotiku se polh takoj zbudi, kar nakazuje na dobro delovanje živčnega sistema, kar bom kasneje ovrgla.V Sloveniji so najpogostejši na Notranjskem. Na slovenskem jih lovijo že stoletja, in sicer v posebne pasti (škrince) na drevesih, ki jih polharji nastavijo nekajkrat na noč. Prvo pričevanje o takšnem lovu in uživanju polhov sega v leto 1240. Polšji lov tlačanov pa je prvič omenjen za Senožeče (1460) in Vipavo (1499). Takrat je bil lov obdavčen in je tak ostal vse do leta 1848. V preteklosti so jih lovili za mast in hrano pa tudi zaradi kože, iz katere so izdelovali veliko uporabnih predmetov. Najznamenitejše so posebne kučme – polhovke, ki so veljale tudi za simbol slovenstva v zadnjih sto in še nekaj letih. Polhovka je bila prepoznaven znak slovenskih študentov na Dunaju. Med drugo svetovno vojno pa so jih nemški okupatorji celo prepovedali, ker so menili, da se z njo izkazuje slovenstvo. O tem, da jih hudič pase, pa kdaj drugič.

Je pa zdaj sezona lova na polhe. Enkrat me je peljal stric polhat v kočevske gozdove. V gozdu sem samo iz avta (če smo pošteni, je bil prav za prav Vartburg) ven stopila, sem že zagledala jurčka. Z nami je šla pa še ena tetina prijateljica, ki je ta čas, ko smo mi drva nabirali, iskala gobe. Je tudi našla samo enega jurčka. Te gobe je potem teta meni naslednji dan za zajtrk z jajci naredila, ker do tedaj še nisem jedla gob. Vam povem, da sem celo pot do doma čakala, kdaj bom umrla. Polhali smo pa en par metrov od hrvaške meje, bilo je med vojno na Hrvaškem. Celo noč smo poslušali, kako so obstreljevali Karlovec. Potem sta pa teta in njena prijateljica nekam izginili. Vzeli sta tudi avto, no, Vartburga. Stric in Sebastjan sta šla pa škrince nastavit. Jaz naj bi pa na ogenj nakladala. “A te bo strah samo?” me je vpraša stric. “Ne, ne, saj je dan. Samo nož mi pustita, če kakšna žival pride!” “Mona”, si mislim, “kaj me ni strah. Še usrala se bom!” Pa se nisem. Sta bila hitro nazaj.

Potem smo imeli pa žur. So še policaji prišli, ker so mislili, da so begunci s Hrvaške ogenj zakurili, ko so jo na našo stran podurhali. Smo jim dali kurje perutničke pa šnopc. Imela sem občutek, da po tistem niso več patruljirali. Ob dveh zjutraj se je pa stric spomnil, da gremo škrince pobirat. Vsi. Smo imeli vsak svojo nalogo. Jaz sem morala nositi ta močno baterijo, ker je najtežja. Potem smo škrince pobrali, vsaka je bila polna. Meni so se polhi sicer smilili, ampak kaj hoče, sem bila v manjšini oziroma kar v ednini. Kako je stric vedel, kam je škrince nastavil, se še dandanes sprašujem. Odpravili smo se nazaj k ognju. Tema kot v tunelu, v riti ob pol noči, brez lune. Pa hodimo, pa hodimo, pa pove stric, da prej nismo šli tukaj in da moramo iti drugje. Benti! Ne mi plozat kje smo šli, če je pa vse enako. Pa povsod tema. Obrnemo se na drugo stran pa spet hodimo in ponovno pove, da tukaj pa prej nismo šli. Sej, si mislim, zdaj bomo pa do zjutraj tule tavali, pa še potem, če nas ne bo nihče našel. Sem rekla, da tam na druge strani avte slišim in da je sigurno cesta, da pojdimo na tisto stran. Cesta gvišno nekam drži. Nekam v civilizacijo. Pa je stric rekel, da ne, ker smo mi utaborjeni stran od ceste. In še pove, da bo našel prava drevesa in se bo po njih orientiral. “Ne mi govorit”, sem rekla, “kako pa veš, katera so prava, saj so vsa enaka, pa še tema je!” Sem bila koj podučena, da je pa prav vsako drevo drugačno in da on že ve, kje smo prišli. Bo meni govoril! Ponoči je vsako drevo drugačno!? Še podnevi so vsa glih! Še krava je ponoči vsaka črna pa vsaka baba lepa. Nas je izvlekel iz tistega gozda, ja, ampak sem tudi s polharijo zaključila.

Lani sem posadila 30 kil krompirja, pridelala sem ga pa 35 kil. Razliko do povprečne porabe sem morala dokupiti. Ali pa če bi kar vsega, pa se mi ne bi bilo treba matrat in ne bi bila živčna zaradi suše in hroščev. Spravila sem ga v klet, kot je navada in pokrila z rjuho, da ga ne bo motila svetloba in ga ne bo zeblo. Nekega dne se odpravim ponj, da bi skuhala kosilo. Odgrnem rjuho in sredi gajbe, med najdebelejšim krompirjem, nekaj sivega. Porka, miš! Brez očal precej slabo vidim. Pogledam natančneje – miši pa že niso tako velike. Veverice so črne pa rjave, polh je. Okrog njega pa polno objedenega krompirja. Op, prjatu, čak en mau! Takole pa ne bo šlo. Za ta krompir sem jaz garala k snežniški tlačan in še kupit sem ga morala. Selil se boš. Pravzaprav te bom kar jaz. Šla sem k sosedu, ki je imel zajce, in nafehtala malo sena. V kartonasti škatli sem naredila gnezdo iz sena, si nadela najdebelejše rokavice, če bi slučjno grizel in ga prijela. Tudi trznil ni. Toliko o dobro razvitem živčnem sistemu. Dala sem ga v seno in mu priložila tiste njegove objedene krompirje ter vse skupaj odnesla v žganjarno. Čez nekaj dni sem šla preveriti, kako se kaj ima. Ni polha, ni krompirja. Pogledam v kleti – ni polha, ni nove pol gajbe krompirja. In ker pametnejši odneha, sem obupala. Kje je prespal zimo, ne vem še danes. Kje se je hranil, bom vedela do smrti. In kot je prišel, tako je tudi odšel in pol mojega krompirjevega pridelka z njim.

Nisem še končala.

Lov na polha se je po stari zakonodaji začel 25. septembra in je trajal do 15. novembra. Po novi zakonodaji pa se prične 1. oktobra in traja do konca novembra. Vsako leto je pri gradu Snežnik tudi polharska noč, ki je v skladu z datumom po starem zakonu, to je 25. septembra. Na Polharski noči se polha še ne sme loviti, lahko pa se izvaja druge običaje, ki spadajo zraven: hranjenje, pitje, plesanje in tako dalje. Slovenska zakonodaja tudi nalaga, da mora tisti, ki želi polhati, plačati simbolično članarino na polharski zvezi ter obvezno voditi evidenco ulova polhov ter popisati tudi število nastavljenih pasti. Ko se polhar odpravi na lov, mora imeti s seboj člansko izkaznico, ki mora biti seveda potrjena, ker le tako dokazuje, da ima dovoljenje in še to le v omejenem okolišu. Kazni za prekrškarje so kar velike. Na začetku smo rekli, da je bil lov na polha obdavčen …

Slovarček:

  • hibernacija: zimsko spanje

Viri:

Kraj: Begunje
Datum: 1976
Avtor: Bojan Štefančič
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: 24. 10. 2014
Oblika: fotografija

Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. 8. 11. 2014 07:10

    Dober začetek dneva, tole branje. Tudi sama imam nekaj razburljivih spominov na polharje v gozdu in polhe v hiši, a jih ne znam takole zabavno opisati.

  2. Janez permalink
    9. 11. 2014 12:24

    Joj, takrat še nismo imeli baterij, samo lanterno smo imeli. Polhat pa smo se odpravili kar peš, saj tudi avtov ni bilo. Daleč je bilo okoli šest km v eno stran, drugi dan ko smo se vračali, pa se nam je pot vlekla in vlekla.

Trackbacks

  1. 1964 Rakek – Pogled z unške strani | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: