1938 Rakek – Blagoslovitev nove cerkve

Škof je po pozdravih in kratkem ogledu cerkve odšel v župnišče, kjer se je začel dolg in slovesen obred posvečevanja cerkve, ki je izredno slovesen in redek. Po končanem obredu je škof spregovoril s stopnic novo posvečenega oltarja.

“Zdaj imate svojo novo cerkev na najslovesnejši način posvečeno. Dolg je ta obred. Cerkev hoče s tem povedati, kako resnično svet kraj je cerkev in kakšno sveto spoštovanje moramo imeti pred tistim poslopjem, ki je določeno, da v njem častimo samega Boga. Vse dolge molitve, ki jih molimo ob posvečevanju, se strinjajo v eni misli, da naj bi vsi, ki molijo v tej cerkvi, bili uslišani. Dve reči iz tega obreda bi omenil. Za posvečevanje cerkve in oltarja se blagoslovi posebna voda, kateri se primeša sol, pepel in vino. Voda nas spominja, naj očistimo madeže na svoji duši. Sol pomeni modrost, da znamo v življenju vsako stvar tako rabiti, kakor nam je resnično v korist. Ničesar preveč, ničesar toliko, da bi moglo škodovati naši duši. Pepel nas spominja pokornosti, da znamo vzeti nase trpljenje in križe v duhu spokornosti. Blagoslovljeno vino, simbol veselja, pomeni, naj bo v našem življenju čim več veselja. V oltar smo zazidali ostanke svetih mučencev. Tako zahteva Cerkev, zato da je v cerkvi pričujoč vsaj mali ostanek tistih, ki so dali svoje življenje za vero. V ta oltar smo dali ostanke svetega Kancija, Kancijana in Kancijanile, dva brata in njuna sestra. Ti trije mučenci so vse svoje premoženje Bogu darovali s tem, da so ga razdelili ubogim. Tudi vi ste mnogo žrtvovali za svojo cerkev in še boste morali žrtvovati. Kot škof se vam vsem, ki ste kaj pomagali pri zidavi te cerkve, iz dna svoje duše zahvalim. V znak hvaležnosti bom sedaj prvo sveto mašo pri tem novoposvečenem oltarju daroval za vas. Trdnjava katoliške vere in katoliškega življenja.”

Pridigi je sledilo darovanja in prva maša v novi cerkvi. Več kot štiri ure je trajala slovesnost. Praznično razpoloženje je bilo videti povsod, stari in mladi so v zavesti, da vidijo takšno slovesnost enkrat in nikdar več, pobožni in ganjeni gledali svete obrede. Na Rakeku niso visele samo zastave, v katoliških srcih Rakovčanov je živela srečna zavest, da je z božjim hramom, ki je bil posvečen sredi njihovih domov, zrasla, po besedah njihovega pastirja, trdnjava katoliške vere in katoliškega življenja.

Tako novinar Ponedeljkovega Slovenca.

Škofa Rožmana je v imenu fantov, s kratkimi pa moškimi besedami, pozdravil v narodno nošo oblečen Jože Bombač, Malgov. V gasilski uniformi je Janez Turšič, oče heroja Iztoka.

Mož je Mirko Vidrih, poleg njega je Stražišarjeva, ki je škofa nagovorila v imenu rakovških deklet. Skrajno desno je ena izmed Beričičevih deklet.