1914 Gorica – Brinarjev Janez iz Babnega Polja

Za pomoč sem prosila Marka Goršeta, ki marsikaj ve, med drugim tudi o prvi svetovni vojni in naših ljudeh v njej. Že na prvi pogled je po uniformi ugotovil, da je bil Janez Vesel navaden vojak v Drugem gorskem strelskem polku. Drugi gorski strelski polk, ki je bil od leta 1909 naslednik prejšnjega 27. domobranskega polka, je imel svojo vojašnico v Ljubljani, obstajali pa so trije polki te vrste.

Značilnosti uniforme so bile: cvetovi planike na ovratniku, ki jih je imel samo ta polk in ne hrastov list kot se je meni zdelo, značilnost pa je tudi perje na kapi, in sicer gre za perje ruševca – divjega petelina. Ta okras izhaja iz navade, da so kmečki fantje na Kranjskem na klobuku z velikim ponosom nosili petelinovo perje in je bila največja sramota za fanta, če je dovolil, da mu je ta okras kdo ukradel – iz te tradicije je nastal vojaški simbol, ki je spodbujal vojaka, naj ga brani za vsako ceno.

Druga značilnost te uniforme je črna vrvica s cofi, na kateri je bila pripeta piščalka – tudi vidna na sliki – ki je služila sporazumevanju oziroma signaliziranju na daljavo. V drugih enotah so jih imeli le oficirji, tukaj pa vsak vojak. Da je bil Janez Vesel navaden vojak, kažejo tudi platnene ovijače; oficirji so namreč imeli usnjene golenice.

Kadar so se vojaki slikali v ateljeju, jih je pogosto kar fotograf opremil s svojimi rekviziti, ki so naredili fotografijo bolj slikovito. Včasih so vojaku pripeli celo medaljo, ki je v resnici nikoli ni dobil.

V istem polku kot Janez Vesel je bil tudi Matevž Mlakar, Lohnetov iz Markovca, in še mnogi fantje in možje iz Loške doline oziroma Notranjske. Njihovo naborno mesto je bilo v Logatcu. Nabor v Logatcu ob začetku prve svetovne vojne opisuje v svojih pripovedih tudi Matevž Mlakar*.

Po štiriletnem vojskovanju se je Janez Vesel vrnil domov in je po najstarejši hčerki Mariji – Mici, rojeni 4. julija 1914, imel še pet otrok: leta 1921 Janeza, 1923 Filipa, ki je bil julija leta 1942 skupaj s še osmimi drugimi babnopoljskimi kosci ubit v Jermendolu, sledila mu je Rezka leta 1924, nato Francka leta 1932 in čisto nazadnje leta 1934 Tone, ki se je najprej preživljal z delom v gozdu, potem pa je od začetkov na Babnem Polju do upokojitve delal v Kovinoplastiki.

Ni veliko znanega o vojaški poti Janeza Vesela. Kje se je bojeval? Kako je preživel? Je bil ranjen? Je bil odlikovan? Kakšne so bile njegove zgodbe, ko so se veterani ob nedeljah zbirali za pečjo ali v gostilni in pripovedovali o vojnih dogodkih, ki so za zmeraj zaznamovali njihova življenja in so jih lahko do potankosti razumeli le njihov vojni tovariši iz šicn grabnov … Mogoče je bilo življenje Janeza Vesela po vojni vendarle kaj lažje kot življenje mnogih, ki so se vrnili s fronte pohabljeni, omrznjeni, bolni za vedno. Prav veliko boljše pa najbrž ni bilo, saj je Janez Vesel še razmeroma mlad umrl leta 1934 za pljučnico – ni bilo zdravil, ne zdravnika ne denarja zanj … Najmlajši sin, rojen istega leta, ga ni nikoli poznal.

UJČEK

Kadarkoli je kateremu od vaških kadilcev zmanjkalo tobaka, je najbližjemu otroku potisnil v roke bankovec za dva kovača in ga poslal ponj.

Mulček je jadrno stekel navzgor po klancu proti gostilni in vedno se mu je spotoma pridružil kak vrstnik, da sta planila v gostilniško sobo vsaj dva, če ne celo trije ali štirje, izsopla naročilo, pograbila cigarete in drobiž, pa čim hitreje nazaj, ne oziraje se na kamne, luže in kravjake … Potem je gruča otrok oprezala, kako so stric ali ate dobili svoj tobak in pospravljali drobiž in predvsem ali so morda prinašalcu – če je bil dovolj hiter in so bili zadovoljni – odrinili svetel, lahek kovanec za dva dinarja:

– Na, boš prihranil za kokto, če boš šel še drugič!

Otrok je stisnil kovanec v razgreto dlan in ga v navdušenem diru nesel shranit v trebuh mavčne figure na kuhinjski omari …

Tudi jaz sem, čeprav med najmanjšimi – imela sem morda štiri, največ pet let – pogosto tekala s prinašalci tobaka po klancu, celo kdaj pa kdaj dobila naročilo in za plačilo dva dinarja. Če me je mati medtem pogrešila, sem morala natančno povedati, kdo mi je dal kovanec, predvsem pa koga sem videla na poti in kdo je bil v gostilni – bila je željna tudi najskromnejših novic. Redko se mi je ljubilo razmišljati, kdo vse je bil na vasi, s kom in kaj je počel, včasih pa vendarle. Tako sem nekoč povedala tudi o možu, ki se je ob palici prav počasi pomikal proti gostilni. Tako čudno je hodil, eno nogo je nekako zanihal vsakokrat, preden je naredil korak …

– Ali so bili Mezinov oče? je na glas pomislila mati.

– Ne, ne – Mezinov oče so sedeli pred hišo! Ta stric ima rjav klobuk in šire na hlačah. Pa nekaj tako čudno cvili, ko hodi!

– Oh, naš ujček so bili, je rekla mati nekam tesnobno. Leseno nogo imajo.

– Zakaj leseno? sem svetlo pogledala.

– V vojski jih je zadelo, pa so dobili leseno, da lahko hodijo … Pojdeva kdaj v vas. Saj se spodobi, smo žlahta.

Izgubila sem se po svojih opravkih na dvorišče, v vrt in drvarnico, po glavi pa mi je hodila podoba čudnega moža, ki se mu reče ujček in smo žlahta z njim. Ni bil videti preveč prijazen, molčal je in za nikogar se ni menil. Ta že ne bi nikomur dal dveh dinarjev za kokto.

Pa sva šli neke zimske nedelje res v vas k ujčkovim. Zdi se mi, da je hiška na pobočju imela samo dva prostora – vežo s črnim štedilnikom in hišo s krušno pečjo. Vse v njej in okoli nje je bilo snažno in pospravljeno: pometeno ozko dvorišče, skrbno zložena skladovnica drv, belo poribane deske na tleh, vezene koteninaste zavesice na oknih. V hiši na omari pa vrsta rdečih carjevičev, po katerih je dišal ves prostor.

Prezebli sva stopili k žehteči peči, na kateri je ležal ujček, ujna pa si je grela koščeni hrbet na klopi.

– Le sem, le sem, bosta kaj povedali! se je ujnin obraz nabral v drobne gube.

– No, ti pa v zapeček ali pa na ono stran, je tudi meni odkazala prostor na toplem.

Med ženskama ni bilo več prostora, v zapeček pa mi ni dišalo, ker je bilo ujčku preblizu. Bila sem plašna in sramežljiva, ujček pa tuj in tih. Zato sem se namenila na drugo stran peči, na klop onkraj vogala ali pa morda v drugi zapeček. Že sem se začela kobacati gor, ko sem v zapečku nad sabo zagledala nenavadno leseno reč, obuto v čevelj s čudno usnjeno napravo na drugem koncu, s katere so viseli jermeni in zaponke, oba dela pa so držale skupaj kovinske ploščice, obroči in vijaki. Postalo me je groza, da sem se ritensko pomaknila k materi in se stisnila k njej. In tudi potem, ko sta z ujno vstali, da bi si od blizu ogledali asparagus na stojalu, ki skoraj nevidno cvete in bujne primule na obeh oknih, sem se tiščala k njeni nogi, da se je komaj premikala.

– Tak – kaj pa je? me je slednjič vprašala. Zakaj nisi na peči?

S polnimi očmi solz sem pokazala v nesrečni zapeček in zašepetala:

– Kaj je tisto?

Njen pogled se je za trenutek pomudil na tisti čudni stvari, ki me je tako plašila, se dotaknil še ujčka, ki je zdaj ležal vznak in enakomerno sopel, potem se je z obrazom polglasno približala mojemu:

– Ššt! Ujčkova noga je. Nič ti ne bo naredila!

In spet se je posvetila rožam.

Ujčkova noga!! Smrtna groza me je obšla. Ujčkova noga je tista nemogoča reč! Ves tisti pobarvani les, usnje, jermeni in zaponke, tisti strašni čevelj! Zakaj se ujčka noga ne drži, tako kot vseh drugih ljudi, če že mora biti lesena? Kako ujček sploh živi, če je na peči, en del njega pa čisto stran, v zapečku? Ali je zato tako slabe volje?

V grlu se mi je naredil cmok, ki je postajal vse večji in je silil nove solze v oči in jok na ustnice. V grozi sem se oklepala matere in jo jecljaje prosila, naj greva domov.

– Pa kaj se kisaš, donda stara?! se je posmejala in me posadila na klop, da bi v miru nadaljevala pogovor.

– Hudo je, sem zdaj slišala zaupno šepetati ujno. Kar naprej se mu gnoji in pravi, da ga boli noga, ki so mu jo odrezali na fronti … Šnops pa mora biti vsak dan, če ne, ni za prestajat … Zmeraj huje je … joj, že čez trideset let …

– Povejte, če bo kaj za pomagat, je tiho rekla mati. Bom málo poslala gor, pa ji boste naročili, če bo kaj treba.

Ujček na peči se je sopeč obrnil, se odhrkal in mokro zakašljal. Meni je postalo vse skupaj neznosno. Kaj je tista fronta in kje? Mora biti nekaj resnično grozotnega, če tam odrežejo človeku nogo in mu dajo tisto leseno strahoto. Pa zakaj?! Kaj je moral storiti, da so mu kar odrezali nogo?! In – ali se fronta morda ne skriva kje blizu in preži na nas? Zajokala sem na ves glas.

Ženski sta se delali, da me ne slišita, pač pa se je ujček dvignil na komolec in zagodrnjal:

– Kaj pa je zdaj to? Ali te kdo dare?

– Oh – ali je hudo, je rekla ujna, mati pa me je trdo prijela za roko in stopila k vratom.

– Nikarte kaj zameriti. Bom drugič sama pritekla za kakšno minuto. Pa zdravi ostanite!

Jaz sem se medtem še vedno drla in vlekla mater iz hiše. Ko sva stopali dol po klancu, mi je poočitala:

– Da moreš biti taka puščoba!! Ne boš šla nikdar nikamor več z mano!

Meni je bilo glede tega vseeno. Še bolje pravzaprav. In ujčka s tisto strašno nogo se bom še posebej izogibala. Še po cigarete ne bom nikomur več šla, da ne bi kdaj spet naletela nanj. Pa če mi dajo za celo kokto naenkrat!