1922 Novi Sad – Poškodovano letalo

Vojno letalstvo kraljevine SHS je nastalo leta 1918, po koncu prve svetovne vojne. Sestavljeno je bilo iz srbskih letalskih eskadrilj in zaplenjenih letal poražene Avstro-Ogrske vojske. Po porazu in kapitulaciji Avstro-Ogrske vojske je na letališčih ostalo manjše število letal, bolj ali manj poškodovanih, ter razna druga letalska tehnika. Vse to so transportirali in zbirali v Novem Sadu, kjer je bil za to leta 1921 v Petrovaradinu formiran arzenal, ki je bil v prvi vrsti namenjen popravilu in hrambi vojaških letal in letalske tehnike.

Od začetka so bili letalski mehaniki večinoma tujci, ki so prestopili iz Avstro-Ogrske vojske. Po demobilizaciji leta 1920, pa je z odhodom tujih mehanikov nastala kriza zaradi pomanjkanja strokovnega kadra. Zato so začeli v svoje vrste jemati domače mehanike tudi iz vrst vojaških obveznikov. Toni Mele, takrat že prekaljen mehanik z ogromnimi izkušnjami še iz prostovoljnega služenja vojske v ladjedelnici na Reki in od doma, kjer so imeli mehanično in kovinarsko delavnico, je bil eden izmed prvih vojaških obveznikov, ki so kot letalski mehaniki služili vojsko v novosadskem letalskem arzenalu. Svoje znanje in izkušnje je tu le še nadgradil in dopolnil, kar je s pridom kasneje uporabljal tudi v domači delavnici. Ne samo to, tu so nastala poznanstva in prijateljstva, ki jih je Toni vzdrževal tudi po služenju vojske. Tako je tam med drugim spoznal sovojaka, katerega imena v celoti ne poznam, klicali pa so ga Rivo in je po odsluženi vojski odprl avto-električarsko delavnico na Ježici, v Ljubljani. Z njim se je srečeval in sodeloval tudi po končani vojski.

V mehanični delavnici, kjer popravlja avte in nadaljuje hišno tradicijo Tonijev sin Zvone Mele, se nahaja tudi odslužen letalski del, ga je iz vojske prinesel za spomin. Na njem piše “v spomin na vojsko” in s tem si lahko razlagamo, da je Toni pošteno odslužil svoj dolg do domovine, se z novimi izkušnjami in znanjem vrnil domov, ter nadaljeval z delom v svoji delavnici.

Za slikanje se je lepo uredil, bluza oziroma “koporan” je zategnjena in urejena, pasna spona je točno na sredini, rob kape dva prsta nad obrvmi … Takrat se temu reklo, da je oblečen po “pe esu”, oziroma PS, kar je kratica za osnovni vojaški pravilnik “Pravila službe”, kjer je bilo natančno predpisano vse v zvezi z obnašanjem in opravljanjem vojaške službe. Poznati in spoštovati jih je moral vsak, od navadnega vojaka, pa vse do najvišjega častnika. Taka pravila obstajajo še danes, današnja Slovenska vojska uporablja Pravila službe v Slovenski vojski. Latice na ovratniku so višnjeve barve (temno rdeče), ki so bile takrat barve inženirskih enot, po letu 1924 pa so letalske enote dobile svojo, sinje modro barvo, ki je predstavljala barvo neba.

Kaj drži Toni v roki nisem ugotovil, nagibam se k temu, da gre za neki del letala.

Letalo znamke SPAD S.VII, dvokrilni lovec, francoske izdelave. Izvira še iz časa prve svetovne vojne in je bil zagotovo vojni plen propadle Avstro-Ogrske vojske. Poganjal ga je 8 valjni (V8) motor Hispano-Suiza 8, s 150 konjskimi silami, razvil pa je hitrost nad 190 km/h. Značilno zanj je, da je bilo zelo dobro za strmo vzpenjanje in strmo spuščanje, kar je zelo pomembno za lovska letala. Oboroženo je bilo z mitraljezom Vickers, kalibra 7.7 mm, angleške izdelave.

Glede na stanje je letalo s slike očitno doživelo “trd pristanek”, saj ima polomljeno desno krilo in podvozje, na koncu pa se je prekucnilo še naprej, ker ima polomljen tudi propeler. Pilot skoraj zagotovo ni utrpel telesnih poškodb, trpela pa je njegova čast, kar mu je na raportu zagotovo objasnil tudi poveljnik. S tem je bil dogodek za pilota zaključen, za letalo in letalske mehanike se je pa šele začelo.

Na koncu še to, tudi za prepoznavo tega tipa letala sem si pomagal z arhivom Starihslik, kjer imamo spravljene še neobjavljene fotografije Alojza Knapa – Klemenovega Lojza, pilota Vojnega letalstva Kraljevine Jugoslavije. Še malo pa bom pri svojih prispevkih za vir lahko navajal kar stran Stareslike.