1918 Reka – V ladjedelnici

V avstro-ogrski so mladi fantje iz različnih krajev monarhije lahko vstopili v cesarsko-kraljevo vojno mornarico. Ladijske ali strojne gojence, ki so hoteli vstopiti v mornarico, so novačili po časopisih, takrat najbolj razširjenem in dostopnemu mediju. Eden izmed takih časopisov, ki je izhajal na naših tleh, so bile Kmetijske in rokodelske novice. Kandidati za ladijske gojence so morali dopolniti 15 let in niso smeli biti stari več kot 17 let. Poleg tega so morali izpolnjevati še druge pogoje. Na primer, da so bili zdravi, dobro razviti in brez telesne napake, vzornega vedenja in da so dobro videli. Tudi strojni gojenci so morali izpolnjevati podobne pogoje. Razlika je bila v starosti, dopolnili naj bi 14 let in niso smeli biti starejši od 16 let. Morali so dobro brati in pisati, ter znati računati z vsemi štirimi glavnimi operacijami. Prednost pri sprejemanju so imeli prosilci, ki so se spoznali na strojništvo.

Mladeniči, ki so že dopolnili 17 let in so bili že sposobni za nabor, so v mornarico lahko vstopali kot prostovoljci. Sprejemali so ključavničarje, mehanike in vse, ki so bili izučeni v kovinarski stroki. No in smo končno prišli do bistva, ki ga hočem povedati pri tej sliki. Tu imamo dva mornariška nabornika, ki sta delala kot prostovoljca v ladjedelnici. Eden izmed njiju je iz naših krajev. Fant, ki stoji na levi strani je Toni Mele iz Cerknice. Za vojaka je bil premlad, za mornarico pa je izpolnjeval vse pogoje.

Izhaja iz Meletove družine, ki je bralcem Starih slik že znana, saj smo o njih že veliko pisali. Pri Meletovih so izdelovali avtobuse, vage, turbine, žage, razno drugo orodje, obdelovali so les in kovino … tako da me čisto nič ne preseneča, če je kdo iz njihove družine sodeloval tudi pri izdelavi ladij. Še več, Meletov Toni je v tej ladjedelnici delal na podmornicah in torpedih. Glede na starost je moral biti kar sposoben in predvsem korajžen. Korajžen zaradi dejstva, da so se morali vsi delavci, ki so kakorkoli sodelovali pri izdelavi, vkrcati v podmornico in prisostvovati na prvi poskusni plovbi in potopu le te. S tem so se mornariške oblasti izogibale morebitnim sabotažam ali čemu podobnemu, saj je šlo na koncu koncev za vojaško zadevo in strategijo.

Levega mornariškega strojnika ne poznamo, desni pa je Toni Mele. Oblečena sta v delovne uniforme cesarsko-kraljeve vojne mornarice, z značilnim ovratnikom in črtasto belo modro majic. Pokrita sta v mornariške delovne kape. 

Značilno za kape mornarjev je to, da je bil na njih napis z imenom ladje, kjer so delali ali pa uradni naziv mornarice. Kopenske vojske imajo to urejeno drugače. Delu primerno so te zamazane s šmirom. Fanta sta se slikala pred vodno črpalko z velikim vztrajnikom. Najbrž pred tako, s kakršnimi so črpali vodo iz doka, ki je bil nepogrešljivi del vsake ladjedelnice, s katerim so ladjo postavili na suho. Po moje je bila ta črpalka zaradi svoje velikosti fascinantna, zato sta se fanta tudi slikala pred njo.

V nadaljevanju je Toni Mele prevzel kovinarsko delavnico svojega očeta Josipa Meleta v Cerknici, kjer se je tudi izučil, ter nadaljeval posel, ki ga je najbolj znal.

Za konec pa še to, Meletovi so izdelovali kopenska vozila, kot vidimo, so izdelovali tudi morska plovila, za zdaj pa lahko povem, da so delali tudi v zraku, vendar bom o tem pisal v bližnji prihodnosti, slike o tem že imamo.