1944 Podcerkev – Vinko Hace

Vinko Hace je bil rojen 19. januarja 1920 materi Frančiški Hace, rojeni leta 1895. Živela sta na materini rojstni domačiji pri Točkovih, kjer je Frančiška imela dosmrtno zapisan kot – kambro s posteljo, omaro in šivalnim strojem. Bila je namreč šivilja. Vinko se je po končani šoli učil za kovača pri Debevcu v Starem trgu, občasno pa se je pridružil tihotapcem.

Ko je nastopila vojna, se je Vinko maja 1942 z bratrancem Tonetom Hacetom pridružil začetnemu uporu proti okupatorju. Pri Rinkofnu (nekdanja Urhova žaga in opekarna) so se v nočnem zboru poleg njiju sestali še Andretov Peter, Blažetov Viktor, Hlepinov Stanko, Pavličev Tone, verjetno še Samprtov Janez. Knavsov Lojze je le predal orožje, njega pa so poslali domov, ker je šepal. Ostali so se pridružili Notranjskemu odredu, ki je deloval po Dolenjski, napadal ograjeni Prezid in podobno, ter se naposled premaknil proti Primorski.

Tone in Vinko sta se vedno držala bolj skupaj. Ko je Tone Hace maja 1944 postal namestnik komandanta II. relejnega sektorja za Primorsko, je vodenje kurirske postaje P1 prevzel Vinko. Na gostišču na Mašunu je sedaj spominska plošča, ki spominja na to.

Bloškino hišo v Podcerkvi, kjer je stanovala Vinkova mati Frančiška, so Italijani zaradi sina partizana požgali avgusta 1942 in se za spomin še fotografirali pred njo, tako da se je slika ohranila do danes in bila večkrat objavljena.

Frančiška Hace se je potem za krajši čas skrila neznano kam, kasneje jo je na svoj dom na Bloški Polici vzela nečakinja Terezija Mlakar, od tam je odšla k Debevčevim na Lipsenj, nato pa k nečakinji Jožefi Kandare na Klance. Slednja jo je po Vinkovem sporočilu: “Pripeljite mi mamo!” ponoči čez Škrilje pripeljala na Golo gorico, kjer ju je s četo čakal Vinko. Nekaj časa so v šotorih taborili visoko v javorniških gozdovih zahodno od Podcerkve. Točkovi so jim pod pretvezo, da gredo grabit listje, tja prinašali živež in obutev. Šestdesetletna Frančiška, aktivistka NOO za Podcerkev, jih je prosila, naj ji priskrbijo še šivanke in sukanec. V “civilnem logorju*” je bivala do napada decembra 1942. Domačim ni znano, kam se je po tem umaknila; lahko da jo je kam skril sin Vinko. V letu 1944 je spet živela v Podcerkvi, v Mlakarjevi hiši skupaj z Alojzijo Hace in njenim sinom Francijem.

Tisti čas pred usodnim dogodkom je bil Vinko v okolici Ljubljane na usposabljanju za oficirje. Ravno tako kot Ludvika Gregoriča ga je domov gnala neizmerna ljubezen do matere. Izprosil je dopust in po dolžnosti moral brzostrelko pustiti v enoti.

Tistega večera pred novim letom 1944 je iz partizanov prišel petindvajsetletni Vinkok k svoji materi na obisk. V hiši sta bila še partizana Ludvik Gregorič in Mirko Mavko ter dve terenki OF iz Palčjega – dvajsetletna Marija Česnik, Benčanova Micka in njena prijateljica Ivanka Česnik, Gregova … Prišli pa so tudi pripadniki domobranske Črne roke, preoblečeni v partizane, ki so po hišah za pretvezo spraševali za pot na Juršče, v resnici pa iskali ljudi, za katere so vedeli, da delajo za OF. Vedeli so tudi za Vinkov prihod k materi.

Deček s slike je v svojih spominih zapisal:

“Bilo je veselo, tisti večer smo pozabili na običajno molitev. Vaška dekleta, vasovalke, ki jih je bilo vsak večer nekaj pri nas, so pela v kuhinji. Odšel sem k teti v nadstropje, ki je imela poln cimer vasovalcev, med njimi tudi obe primorski dekleti. Vinko je sedel takoj na levi za vrati, teta pa na desni. Obrnil sem se k Vinku in ga prosil, da bi šla z njegovo puško streljat. Ena od deklet je medtem zapustila prostor. Vinko se je izgovoril, da sedaj ne moreva, da pa bova šla jutri na Devin. Potolažen sem se obrnil k vratom in zapustil tetino sobo. Za sabo sem zaprl vrata. Zaslepljen v napol temnem predprostoru sem se oprijel ograje na stopnišču in začutil, da nisem sam in da je v prostoru še nekdo … Prestrašen sem se držal za ograjo in prvi dve stopnici prestopil ritensko, se potem obrnil in, kolikor hitro se je dalo, stekel v spodnjo kuhinjo. Tu so veselo peli Janez, Kranjski Janez – takrat sem prvič slišal to pesem. Trenutek za tem je zaropotalo, pri teti so se slišali oglušujoči rafali. Pesem je utihnila in ena od deklet je glasno rekla, da strelja Vinko. Skušal sem pojasniti, da Vinko nima puške, ki bi streljala rafale in da to ni on. Vsa dekleta so se v strahu zrinila na posteljo na koncu kuhinje, pod njo pa se je skril Mavkotov Mirko. Po stopnicah navzdol je bilo slišati težke okovane čevlje. Mama je odprla kuhinjska vrata in oprijel sem se njenega krila. S stopnic sta stopila dva vojaka, pokrita v partizanske kape z nenavadno velikimi rdečimi zvezdami in oblečena v nove uniforme. Mamo sta podila nazaj v kuhinjo in jo rotila, naj bomo tiho in mirni. Obrnila sva se nazaj v kuhinjo in z druge strani vrat je bilo slišati korake, ki so zapuščali hišo. Potem je bilo na stopnicah spet slišati težke korake in strel. Mama je šla ponovno v vežo, jaz pa sem se držal za njeno krilo. Na zadnji stopnici je stal Vinko s puško, sestopil je, mama pa ga je prijela za roko in prosila, naj ne hodi ven. Odrinil jo je, stopil med vhodna vrata in ustrelil. Slišali so se še drugi streli in Vinko se je pred nama opotekel čez hišni prag in omahnil na dvorišče v novozapadli sneg. Ranjenega so malo pozneje odnesli v hišo, kjer je živel le še dve uri.

Drugi dan je bilo v vasi vse polno partizanov … Vse vaščane so nas postavili v vrsto ob cesti. Pred nas je stopil partizanski komisar in govoril. Spominjam se samo, da je dejal, da bodo sedaj štiri, drugič pa dvojno, osem … Z mamo sva stala tik pred govornikom. Mama je stopila naprej in kleče prosila, naj spustijo sosedo, ki je imela otroka. Res so jo izpustili in odšli po drugo žensko …«

V Podcerkvi je v tistih dveh strašnih dneh pod streli umrlo osem ljudi: mati in sin Frančiška in Vinko Hace, Ludvik Gregorič, Marija Česnik, ter Anica Strle, sestri Jožefa in Zofija Nanut in Marjeta Komidar iz Nadleska, ki so jih kot povračilni ukrep naslednjega dne ustrelili partizani.

Vas Podcerkev, kjer je bilo ob začetku vojne 45 hiš in okoli 195 prebivalcev, je tista leta preživljala strašne čase. Štirinajst fantov in mož so Italijani internirali na Ustici, na Rabu vsaj pet, v Gonarsu tri. Od teh je v internaciji na Rabu umrl Pangretov France, ostali so se po razpadu Italije vrnili in večinoma odšli v partizane. Prebivalcem »civilnega logorja« pod Snežnikom se je morala na jesen po požigu hiš avgusta 1942 pridružiti petčlanska Pavličeva družina in Frančiška Hace. V partizanih je bilo skupaj triindvajset mož, vključno z legendarnim komisarjem XIV. divizije Matevžem Hacetom. Ženske in predvsem dekleta so zavzeto delovale kot terenke in obveščevalke. Požgane so bile Pavličeva, Hlepinova, Blažetova in Bloškina hiša. Otroci so odraščali večinoma le ob materah, ker so bili očetje v partizanih. Mnogi vaščani Podcerkve so okusili belogardistični zapor v Pudobu, kjer so jih zasliševali in pretepali. Med drugo svetovno vojno je iz Podcerkve umrlo dvajset mož in fantov, ki so kakor Vinko Hace in Ludvik Gregorič z orožjem branili svojo zemljo pred tujci ali so padli kot talci, še devet jih je umrlo v vrstah kolaborantov.

Franc Žnidaršič – Baragov, mož s slike v uniformi, je bil rojen leta 1913. Prva svetovna vojna je vzela očeta štirim Baragovim otrokom: Ivanki, Zofiji, Janezu in Francetu. Fanta sta morala za preživetje družine že ob koncu šole prevažati les iz Milanovega vrha. Kasneje se je France pogosto pridružil švercarjem, za dve leti pa je odšel tudi v Francijo med gozdarske sekače.

Med vojno sta se po vrnitvi z Raba z Jakobom Kotnikom pridružila 14. diviziji, kjer sta bila v zaščitni enoti štaba.

Ko je v partizanih dokončno okreval od pretresa možganov po eksploziji granate, je deloval kot kurir postaje P2, ki je povezovala Dolenjsko in Notranjsko, pozneje je bil vključen v kurirsko postajo TV 18a pri Ostrem vrhu v bližini stare meje med Jugoslavijo in Italijo.

Na fotografiji je v italijanski uniformi in z italijanskim orožjem – brzostrelko – kakršno se je dobilo po kapitulaciji Italije, saj so bili kurirji na svojih pohodih večinoma sami in so morali biti bolje oboroženi.

Franci Hace je bil rojen leta 1940 Francetu in Alojziji Hace. Očeta Franca so iz Dan odpeljali v internacijo na Rab. Kasneje, verjetno po kapitulaciji Italije, je postal intendant pri bolnicah pod Snežnikom. Franci je vojno preživel praktično ves čas sam z mamo; tudi ob nastanku slike je bil oče med partizani.

Dečku nikoli ni zbledel spomin na strele v Podcerkvi, ki jim je bil priča 30. in 31. 12. 1944. Le kako bi lahko?!