1953 Sv. Vid – Naša Sivka

NAŠA SIVKA

 
Da smo morali   pri Sv. Vidu pa tudi drugod na podeželju otroci napasti živino zgodaj zjutraj preden smo šli v šolo, je bilo na strani Stareslike že nekaj povedanega. Tokrat pa se v šolo ni mudilo, saj je bila lepa jesenska nedelja in starši so naju z bratom pustili malo poležati. Na pašo sva gnala živino šele ob sedmih, da sva bila doma le do devete ure, ko se je bilo treba odpravit za k maši. Oče nama je lepo naročil: ženita past pod Dolgi hrib, zdaj je tam dobra paša, pojdita po poti Pod kajžo, kjer je teren bolj varen. »Tone,« je rekel bratu, »nikar ne goni živine čez potok na Jeršičevo stran, voda je po zadnjem deževju v potoku visoka in hladna, po dnu so gladke skale in je nevarno.« Tone je vse pokimal, jaz pa sem bila zraven le za vsak slučaj. Res sva šla po gozdni poti Pod kajžo, hitro smo bili tam, živina se je začela pasti, da bi se pa midva dolgočasila, to pa res ne.

Navlekla sva sveže smrekove veje in zakurila velik ogenj. Kako lepo, dim se je dvigal visoko kot kakšna kolona nad nama, spodaj je bil bel, nato siv in na vrhu črn. Stala sva spodaj pod njim, nad nama pa ogromna streha. Še sva doložila veje in spet občudovala oblak na dosegu roke.

V cerkvenem zvoniku je zazvonilo »v prvo« za k maši. Ura je bila devet. Zdaj bi morala biti že doma. Hitro sva popravila ogenj bolj skupaj, da ga je bilo varno pustiti. Tone je razmišljal: če greva domov Pod kajžo, bo predolgo trajalo, kar čez potok jih naženiva na Jeršičevo stran, tod bova imela najbližje. Dve kravi in junec so bili hitro čez, zdaj je ostala samo še naša dobra, stara Sivka. Tone jo je pognal v potok, ta pa je na kamnu spodrsnila in padla v vodo. Samo velik vamp je gledal ven. Tone se je znašel, skočil v potok, jo zakoračil čez vrat in ji dvignil glavo iz vode. Jaz sem hitro tekla domov po pomoč. Oče se je odpravljal k maši in se ravno pred ogledalom bril z britvijo. Polovico obraza je imel obritega, druga polovica pa je bila cela bela od mila za britje. Ko me je zagledal, je takoj vedel, kaj je. Vse je spustil iz rok in tekel proti pašniku. Jaz sem še poklicala sosedova dva fantiča in vsi smo zadihani pritekli do uboge Sivke. Tone je stal čez kolena v vodi in še z zadnjimi močmi držal Sivkino glavo nad vodo. Vsi štirje moški so pomagali kravi, da je vstala in jo pognali iz potoka.

Da bi jaz kaj pomagala sem bila še premajhna, sem pa opazovala očetovo na pol obrito brado in skrivaj hihitala. Ko je bila Sivka iz potoka ven je sledila spoved. »Tone, kaj ti nisem rekel, da ženi Pod kajžo, sem ti povedal, da je voda visoka,” pa še in še. Pa lej ga zlomka, tudi Tonetu je šlo bolj na smeh, kot bi v strahu poslušal pridigo. Takrat pa je šel oče z roko čez obraz in se tudi on nasmehnil. Stopil je k potoku, si umil obraz in se kar z robcem obrisal. Ajde gremo hitro domov, da se nam Sivka ne prehladi. Ostala živina je kar sama odšla domov in čakala pred štalo, da ji kdo odpre vrata. Sivko so zbrisali, bolje zmasirali z ovseno slamo in jo pogrnili s toplimi dekami. Bog ne daj, da nam zboli, pa ta boljša krava.

No, pa ni zbolela, le maša je tisto nedeljo minila brez nas.