Skip to content

1965 Velike Bloke – Zinka z vojaki pred domom JLA

20. 02. 2022

Poleti 1939 je bila zaključena gradnja vojašnice jugoslovanske kraljeve vojske v Velikih Blokah in vanjo se je vselila prva redna vojaška enota pod poveljstvom majorja Boška Miloševića. S tem se je pričelo sobivanje vaščanov Velikih Blok in drugih Bločanov s specifičnimi sosedi. Pred začetkom druge svetovne vojne so si na Blokah druga za drugo sledile velike vojaške vaje, ki so omejevale vsakodnevno delo Bločanov. V dneh po začetku vojne je kraljeva vojska iz Blok krenila proti Dolenjski in kmalu za tem razpadla. Za dobri dve leti so prišli novi gospodarji Italijani. Po italijanskem razpadu, septembra 1943, je bila vojašnica prazna, še isti mesec pa so jo Nemci močno poškodovali z letalskim bombandiranjem. Po vojni je JLA vojašnico in objekte v vasi obnovila in v njej namestila eno od enot, ki je skupaj z enotami v Ilirski Bistrici, Pivki, Vipavi in Ajdovščini ter centrom in poveljstvom v Postojni, predstavljala obrambo zahodne meje nove Jugoslavije s povdarkom na Postojnskih vratih. Vojašnica je poleg svojih pripadnikov z vojaškim življenjem imela še celo vrsto potreb in dejavnosti, kjer so delo dobili domačini, med njimi, po nepričakovani smrti svojega moža Franceta na sejmu v Metliki leta 1960, tudi Zinka Drobnič iz Velikih Blok.

Kmalu po končani vojni je sledil spor Jugoslavije s Stalinovo Sovjetsko zvezo – čas Informbiroja. Jugoslovansko vojsko je pričela namesto Sovjetske zveze s trofejnim orožjem iz 2. svetovne vojne in korejske vojne opremljati ameriška vojska. Artilerijski divizjon v Velikih Blokah so opremili z ameriškimi havbicami 155 mm ter vlečnimi goseničarji M5. Divizjon je imel tri baterije po šest havbic, komandno baterijo z vezisti, izvidniki in računači ter zaledne oddelke. Poveljeval mu je komandant s činom majorja ali podpolkovnika. Druga dva divizjona postojnskega artilerijskega polka sta bila nameščena v Pivki in Postojni. Tej osnovni oborožitvi v bloški vojašnici so pripadala tudi vsa potrebna transportna vozila, ki smo jih poznali že otroci: terenci Đip (Jeep), lahki tovornjak Dođ (Dodge) in večji kamioni Đejmsi (James). Vlečne goseničarje M5, ki so služili za vleko havbic ter vožnjo posadke in imeli tudi samostojno oborožitev – težki mitraljez Browning, smo domačini imenovali “tegači”.

V vojašnico smo bili šolarji povabljeni vsako leto za kakšen praznik, največkrat za dan JLA. Otroci iz Velikih Blok pa smo vanjo hodili tudi po opravkih, saj so tam mnogi dobivali pominje iz kuhinje za krmo prašičev, tja smo vozili pšenično slamo za posteljne slamarice, prevzemali smo staro slamo, ki smo jo rabili za steljo in podobno. Mnoge vaščanke so za neporočene oficirje in podoficirje prale perilo in si tako zaslužile kakšen dinar. Nekatere so oficirskim družinam prodajale mleko, jajca in druge pridelke, saj je bila v vasi le manjša trgovina, avtomobila pa tako in tako ni imel nihče, ne domačini ne oficirji.

V vojašnici so bili zaposleni mnogi domačini. Vojska jih je imenovala “Građanska lica na službi u JNA”. Tako so delo imeli delavci v gradbeni skupini: zidar, pleskar, mizar (Tonov France, Lončar Stane, Antonov iz Radleka, Grbcov Tone iz Ulake). Njihov vodja je bil nekaj časa Malnarjev Drago iz Velikih Blok, pozneje pa tudi Zora Štrukelj iz Nove vasi. Zaposlena sta bila krojaški in čevljarski mojster (Pajkov iz Nove vasi, Matičev iz Topola) pa tudi vzdrževalci orožja in mehaniki (Matevžek iz Ulake in Ilenič z Rakeka). Zaposlitev so dobile tudi ženske, med njimi kuharica Ema iz Metulj, perici Marjetka z Ulake in po njeni upokojitvi Zinka iz današnje slike.

Pomemben del življenja JLA se je odvijal v vasi. V vasi bilo za pripadnike vojske na voljo 30 družinskih stanovanj in nekaj samskih sob v skupaj šestih objektih. Oficirji ali podoficirji, ki niso dobili vojaških stanovanj, so bili nameščeni pri domačinih. Kdor je imel prosto sobo, jo je moral dati na razpolago. Prosti čas so pripadniki vojske in tudi mnogi drugi preživljali v domu JLA, ki je bil, tako kot dva stanovanjska objekta ob njem – t. im. oficirski vili, zgrajen še pred vojno. V njem je bila kinodvorana z odrom, ki je služila tudi za druge prireditve, prostor za biljard, namizni tenis, šah, v poznejšem času tudi t. im. TV sala in seveda bife. Nad odrom je bila v nadstropju čitalnica. V parku ob domu sta bili dve balinišči, igrišče za odbojko ter betonirano plesišče. Okoli leta 1956 so dodatno zgradili tudi dvostezno kegljišče z ročnim postavljanjem kegljev. Keglje je postavljal Tone Matevžkov, njegova žena Zofka je skrbela za red in čistočo. Pod vodstvom delovnega oficirja Cvetkovića so vojaki okoli l. 1955 v Mali župenci na Bloščici zgradili celo kopališče, ki pa ga je žal že naslednje leto odnesla poplava. Za spomin na ta podvig je v strugi potoka nekaj let še stal betoniran čelni jez.

Zinka Drobnič, rojena leta 1925, šivilja, je po smrti svojega moža dobila prvo delo v domu JLA. Bila je čistilka, kurila peči, pomagala pri delu v bifeju, prodajala karte za kino ob predstavah v sredo in nedeljo in pravzaprav nadomeščala večkrat odsotnega načelnika doma. Na današnji sliki jo vidimo z enim od večkrat menjajočih se načelnikov, najbrž kapetanom Devićem, čigar družina ni živela v Velikih Blokah in je zato za vikend običajno “kidnil” iz Velikih Blok in zaupal dom Zinki. Za pomoč sta bila v domu vedno tudi dva vojaka, ki sta v domu tudi spala in sta prav tako na sliki. Običajno sta bila to stara vojaka, ki sta v vojašnico hodila le na hrano in jutranje postrojavanje. Poleg Zinke so v domu delali kinooperaterji, Stebrov Lojze iz Bočkovega, pozneje pa Urbanc iz Cerknice. Načelniki doma je bil nekaj časa Jože Figa od Cajnarjev, pa Malnarjev Drago iz Velikih Blok in na koncu domačin Mirko Doles, ki je opravljal tudi mnoga druga dela v bloškem garnizonu, vse do osamosvojitve Slovenije leta 1991. V stavbi kjer je danes Hostel Miklavčič, je delovala oficirska restavracija pod firmo “Vojno ugostiteljsko poduzeće Partizan Beograd”. To restavracijo so vodili domačini Srebrnakov France in njegova žena Julka iz Nove vasi, pozneje pa tudi Tomo Kogej iz Rakeka. France Škrabec je v vojašnici in v restavraciji opravljal pisarniška dela, dela v nabavi in podobno.

Kot vidimo, je življenje velike vojašnice s skoraj 300 pripadniki v majhnem kraju omogočala množica domačinov. Po letu 1974 se je artilerijski polk, ki mu je pripadala enota v Velikih Blokah, razformiral. Že prej so staro ameriško oborožitev zamenjali z novejšo iz jugoslovanske proizvodnje – topovi 105 mm in kamioni TAM. Po zasedbi Češkoslovaške z enotami Varšavskega pakta leta 1968 je bila v Jugoslaviji uvedena nova veja obrambe- splošni ljudski odpor in Velike Bloke so v nekaj letih postale učni center za enote slovenske Teritorialne obrambe in ponovno formirane partizanske enote. Torej so Velike Bloke nekako tudi rojstni kraj predhodnice današnje Slovenske vojske.

Dom JLA je svoj pomen izgubil. V vojašnici je bila stalno prisotna le straža, osebje, ki je pripravljalo prostore za prihajajoče teritorialce, vodilo skladišča in nekaj vzdrževalcev. Občasne prireditve v Domu JLA, kot so bile mladinske veselice, so le pospešile propad stavbe doma, kegljišče pa se ni nikoli preuredilo na avtomatsko delovanje in je bilo že dolga leta zaprto. V domu so bile na koncu organizirane tudi prve demokratične volitve in nato uspešni osamosvojitveni referendum. Lastniki niso vedeli, kaj se jim piše.

Po osamosvojitvi je nova slovenska vojska prepustila dom zobu časa in 10 let razmišljala, kaj naj naredi z njim. Leta 2002 so ga v razpadajočem stanju, skupaj s kegljiščem, prodali na javni dražbi. Novi lastniki (naša družina) smo ga takoj podrli in danes je tam, kjer je imela Zinka Drobnič prvo zaposlitev, travnik. V vojašnici se počasi na noge postavlja obrtna cona, stanovanjski objekti v vasi so obnovljeni, razen enega, ki je še vedno v lasti države Slovenije in se ji kot “skrbnemu lastniku” podira na glavo. Potem ko se je v skupaj 70. letih izmenjalo pet armad in držav, danes na Blokah ni več vojaštva. Obratuje le strelišče na Bloški Polici, tako ali tako pa smo člani Nato pakta.

Zinka je umrla leta 2018.

Viri:

  • Mirko Doles, Velike Bloke
  • Ivan Obrovac, Velike Bloke
  • Božo Lazić, Velike Bloke


Kraj: Velike Bloke
Datum: 1965 (ocenjeno)
Avtor: Jože Žnidaršič st., Cerknica (ocenjeno)
Zbirka: Zinka Drobnič
Skenirano: 9. 1. 2015
Oblika: fotografija

8 komentarjev leave one →
  1. 20. 02. 2022 07:52

    Dobro si tole napisal, tako da imamo končno tudi drugi lahko malo več pojma o tem, kako je bilo z desetletji vojaštva na Blokah!

    Všeč mi je

  2. anacunder permalink
    20. 02. 2022 08:22

    Tudi jaz sem imela to čast, da sem bila povabljena na pogostitev v vojašnico. Povabili so učence OŠ, ki so napisali dobre spise na temo Požarna obramba. Prejela sem tudi nagrado, zajetno knjigo s tematiko iz NOB.

    Všeč mi je

  3. 20. 02. 2022 10:22

    Vojaštvo na Blokah je bilo čutiti tudi širše. Moj oče je imel v sredini petdestih let v kasarni tečaje za oficirje. Verjetno jih je učil matematike.

    Spomnim se tegačev. Vsake toliko so šli čez Begunje z Rakeka po stari poti in potem naprej preko Cajnarjev na Bloke. Ti goseničarji so strašansko ropotali in prašili po makadamski cesti. Ko so šli čez vas, se je vse treslo. Najbrž so bili zelo težki, uporabljali so jih za vleko najtežjih topov v JLA. Otroci smo prav vsakič tekli ven, da smo jim mahali.

    Včasih pa so do Begunj prišli tudi kar tako, vsaj meni se je zdelo, da brez razloga. Ob eni od takšnih prilik so nas fantičke naložili v s cerado pokrito kabino in nas peljali od šole do vage. Strašansko me je žulilo, saj so nas na nekaj sedežev nabasali toliko, da smo bili kar eden čez drugega. Vsakdanje stvari vedno bolj pozabljam, dobro pa se še spomnim, kako je kabina tegača izgledala od znotraj. Šofer ni imel volana ampak dve palici in strašansko velika pedala. Na eni od teh palic je bila ročka podobna tisti od zavore na biciklu, le da je bila bolj široka. Za moje otroške oči je bila obrnjena narobe, navzgor.

    Tegačev se spomnim tudi, kako so prečkali potok v Cerknici. Takrat je bil most še lesen, tegači pa so šli po Cesti 4. maja čez potok poleg mosta, po vodi.

    Ne vem kako bi gledali danes, če bi težki goseničarji vozili po cestah.

    Všeč mi je

  4. 20. 02. 2022 10:38

    Leon menda hrani prav vse. Ampak za to vabilo je pa še celo sam začuden, da ga je našel v svojem arhivu:

    Všeč mi je

  5. Daniel permalink
    20. 02. 2022 23:46

    Res je, da je vojašnica na Blokah z leti izgubljala svoj pomen. Ni se kaj posebno vlagalo v obnovo objektov, saj je z leti padala tudi njena vloga v zasnovi obrambe. Povezana je bila tudi z vlogo ribniške vojašnice, kjer je bila nameščena predvsem težka artilerija. Bloška vojašnica pa je imela svojo vlogo tudi v predvojaški vzgoji študentov prvih letnikov fakultet. Za nekaj časa so se študentje poleti preoblekli v vojaške uniforme ter za tiste tri tedne postali vojaki JLA. Zadolžili so ustrezno opremo in osebno orožje in pričeli s šolanjem, ki je obsegalo uporabo od novejšega pehotnega orožja, do primerkov iz druge svetovne vojne, opremljenega še z nemškimi oznakami. Vaje iz vojaške taktike, od gibanje na terenu do streljanja z zadolženim orožjem na lokalnem strelišču, s primeri delovanja na tanke, ki so za ta namen vozili po bližnjih cestah. Kar precej realno šolanje in spoznavanje z osnovami borbenega delovanja vojakov. Za učenje in primerno strokovnost pa so poskrbeli pripadniki Šole rezervnih oficirjev iz šentviške vojašnice. Tudi za njih je bil to primeren preizkus pred odhodom na stažiranje v vojašnice po Sloveniji. Tako je bilo leta 1978.

    Liked by 1 person

  6. mirojuvancic permalink
    21. 02. 2022 09:51

    Pa naj pristavim še jaz svoj lonček. Prispevek lepo prikazuje povezanost garnizije Velike Bloke s civilnim prebivalstvom. Enako se je dogajalo tudi na Rakeku. Povezanost je bila na področju športa, kulture in delovnih akcijah. Na bloške vojašnice pa me veže kar nekaj spominov. Tako sem 22.12.1960 bil povabljen kot učenec, ki je napisal najboljšo nalogo napisano v čast 22. decembra Dneva JLA na Rakovški šoli in prejel knjigo »Letnik 1902« s posvetilom in podpisom takratnega komandanta divizije podpolkovnika Anta Tomaliča. Drugo srečanje se je zgodilo mnogo kasneje, ko so me poslali, da študentom na vojaški vajah držim tako imenovano »političko nastavo«. Sledilo je presenečenje. Sprejel me je zelo uradno častnik zadolžen za moj sprejem. Presenečenje je bilo obojestransko. Častnik je bil Milutin Sekulič mož sestrične moje žene. Seveda študente moje nakladanje ni preveč zanimalo.

    Liked by 2 people

  7. Daniel permalink
    22. 02. 2022 00:26

    Morda samo še primerjava današnje situacije s kovidom z nekoliko podobno situacijo leta 1972 in epidemijo črnih koz. Ob cepljenju proti koroni v ribniškem ZD sem se pred časom srečal z možakarjem, ki je bil ob pojavu črnih koz v Jugoslaviji zaposlen kot višji medicinski brat v bloški vojašnici. Povedal je, da je tedanje pripadnike JLA, njihove družinske člane in prebivalce ožje in širše okolice pocepil v slabem tednu dnu, brez kakršnega koli problema ali nasprotovanja.

    Liked by 1 person

  8. alojzmazij permalink
    2. 03. 2022 17:10

    Urednik Miloš me je moral spomniti, da smo Bločani namesto imena stavbe “kegljišče” skoraj striktno uporabljali srbsko poimenovanje “kuglana”. Pa še en ob ograji doma JLA je bil posebej za nas fantičke nadvse zanimiv – vojaško “đubre”( smetišče). Tu se je vedno našel kakšen vojaški gumb, stara zvezda z vojaške kape, lahko kakšna podkapa ali rokavice, celo pretrgan vojaški pas, ki pa je bil za dečke še vedno dovolj dolg in vsa mogoča druga šara do kosov filmskega traku. Dovolj zanimivega, da smo skoraj vsak dan skočili pogledat na đubre.

    Liked by 2 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: