1930 Velike Bloke – Jožkotove

Tega je kot dečka pokopala epidemije španske, ki je kosila po celi Evropi po I. svetovni vojni. Dekleti sta preživeli in spisali pisani življenjski zgodbi. Leta 1930 so se z malo Zinko odpravile na slikanje v Grahovo. Oblekle so najboljša oblačila, Johana ima v roki šopek rož, Mica pa torbico. Zinka je v lepi beli oblekci, tudi čeveljčki so spucani.

Marija – Mica si je želela ustvariti družino s sosedovim fantom – Gregorjevim Francetom. Tudi Gregorjevi so se vrnili domov iz Leadvilla v Coloradu pred I. svetovno vojno. Mica je zanosila, poroka še ni bila dogovorjena in fant jo je potegnil v Ameriko, ki je izseljence sprejemala do leta 1925. Mica je s hčerko Zinko ostala sama doma. Iz Amerike ni bilo ne pošte ne paketov, fant se ni nikoli vrnil.

Sestra Micine matere, ki jo je mala Zinka imenovala Klančarjeva botra, je imela za moža Klančarjevega, znanega živinskega mešetarja. Ta dva otrok nista imela, zato sta nezakonski materi prepisala svojo hišico na koncu Male gase v Velikih Blokah, kjer Zinka, ki mi je povedala to zgodbo, živi še danes.

Ivana – Johana je ostala doma pri Jožkotovih in za zeta dobila Gorupovega iz Studenega. Vzela ji ga je druga svetovna vojna in ostala je sama z dvema majhnima dečkoma, ki sta zrasla v bloške simbole – Jožkotov Lojze in Jože. Žal sta tudi onadva pokojna.

Marija – Mica je s svojo hčerko vsa leta preživela v Mali gasi. Starši njenega nesojenega moža so ji prepisali eno njivo. Tako kot mnoge bloške ženske se je preživljala tudi z izdelavo zobotrebcev. To delo je družilo sosede v dolgih zimskih večerih.

Leta 1925 rojena Zinka se je izučila za mojškro. Poročila se je leta 1948 z zidarjem Francetom Drobničem – Froletovim.

“France mi je dal ob poroki zlat prstan. Večina drugih deklet pa je takrat dobila kakšne plehnate obročke. Moj pa je bil iz čistega – nemškega zlata, saj ga je France kupil od enega nemškega ujetnika, ki je delal pri obnovi bloških vojašnic.”

“Veliko je hodil tudi po živinskih sejmih. Enkrat leta 1958 se kar nikakor ni mogel odpraviti od doma. Trikrat se je vrnil še nekaj iskat. Na sejmu v Metliki ga je zadela kap. Par volov, ki jih je že kupil so domov prignali sosedje, on  je pa prišel domov v ‘trugi’. Dobro, da sem dobila službo v kasarni, kjer sem skozi delala v ‘vešaraju’. Prav mi je prišlo, ker sem znala šivat, saj sem šivala tudi za potrebe hotela ‘Belvi’ v Ljubljani.”

“Veliko smo preživele Jožkotove, pa malo dobrega”, je zaključila danes 88 letna Zinka iz Male gase.