1967 Dobec – Stric me je slikal
Fotografija je iz leta 1967, fotografirana pri nas v Dobcu, ko so prišli k nam na obisk sorodniki. Ta posnetek je napravil mamin bratranec Adi Tomc iz Amerike, na obisku je bil s svojo ženo. Po vrnitvi v Ameriko sta dobila dvojčke. Fotografijo smo še dobili, potem pa se je stik pretrgal.
Na fotografiji sem jaz, Fžnarjev Nejko, kot so me klicali. To je ob cesti, na vogalu nase stare hiše, ki je ni več. V ozadju je hiša pokojne sosede Brešče Francke (Stražiščar). Za mano stoji avtomobil Audi 60, s katerim so se obiski pripeljali na obisk. Zanimivo je, da je ta fotografija barvna. Za tiste čase in naše takratne razmere je bilo to bolj redko.
Ampak fotoaparat sem le dobil in to po nesreči. Dobesedno. V šestem razredu osnovne šole sem si na smučanju pod vasjo zlomil nogo in po končanem zdravljenju dobil zavarovalnino. Vsi otroci smo bili že takrat zavarovani v šoli. Samo takrat niso nič komplicirali, toliko dni – toliko dinarčkov. No, poštar je kmalu prinesel denar, potem sem že lahko razmišljal, kako ga porabiti.
V kiosku poleg cerkniške pošte so imeli na zalogi fotoaparate in to celo cenovno dosegljive. Nekega dne po šoli sem namesto na avtobus skočil do kioska, kupil fotoaparat in film, potem pa hitro domov. To pa je bilo nekaj novega, neznanega in primerno za raziskovanje! Bila je SMENA 8M (LOMO made in USSR).
O fotografiji nisem vedel praktično nič. Razen če sem kje kaj slučajno prebral, če je le prišlo pod roke. Tako sem bil prepuščen svoji iznajdljivosti. No, saj ni bilo tako vse črno. Tovariš Vinko Toni nas je poučeval tehnični pouk in nam je veliko govoril tudi o fotografiranju in fotoaparatih. Večkrat je iz omare v učilnici ponosno potegnil in pokazal fotoaparat in nam o njem kaj povedal. O fotografiranju je znal veliko povedati. Pomagala sta mi tudi sošolca Mulec Boštjan iz Dolenjega Jezera in Jože Žnidaršič – Bajček iz sosednjega razreda.
Kmalu pa smo zapustili osnovnošolske klopi in odšli vsak po svoje. Odšel sem v srednjo kmetijsko šolo v Novo mesto. Tam so v internatu že imeli foto sekcijo, tako da sem se jim takoj priključi. Imeli smo dobrega mentorja, ki se je trudil z nami. O fotografiji sem se tu veliko naučil. Posebno prav je prišla foto temnica, kjer smo razvijali filme in izdelovali fotografije, črno-bele, seveda. Pripravili smo tudi kakšno fotoreportažo o prireditvah. Fotografije smo redno objavljali na oglasni deski v internatu in v domskem glasilu.
S fotografijo se še vedno ukvarjam, seveda digitalno … ampak to je že druga zgodba.
- razšraufati: razstaviti
- po šoli: po pouku
Prispevek je napisal: Andrej Korošec.
Kraj: Dobec
Datum: 1967
Avtor: Adi Tomc
Zbirka: Andrej Korošec
Skenirano – prejeto: 6. 2. 2015
Oblika: datoteka
RSS - Posts
Dobro, da imamo StareSlike. Tako se vsaj tu srečamo nekdanji Dobčani. Čisto si podoben atu Jožetu, Andrej. Ja, časi se res spreminjajo. Zdaj že vsak mulček lahko slika s telefonom.
Kaj moremo,tako nas vodijo časi.Res ni imel vsak fotoaparata in prav to,po tolikih letih daje čar klasični fotografiji.No čar,je bil že to da si slikal,nato pa ko si naredil 36 posnetkov(standardna dolžina filma formata 24 X36 mm)si čakal narazvijanje filma in fotografij,najmanj še štirinajst dni.Tega občutka današnji otroci žal ne poznajo,pa to ni njihova krivda.Zanimivo bi bilo doživeti kakšno “ceno”bodo imele danasnje fotografije(ki jih imamo danes bolj virtualno shranjene)recimo cez kakšnih štirideset let ….
Zanimivo,objavljeno trinajstega v mesecu,hišna številka trinajst v Dobcu ….
Tudi jaz sem moj prvi fotoaparat kupila v trafiki. Poleg fotoaparata sem dobila se tabelo, kako aparat nastaviti ob razlicnih vremenih. Vsakokrat, ko se selim, najdem tudi to tabelo in je ne vrzem proc, tudi ce je ze zdavnaj ne potrebujem vec. In tudi meni je veliko pomagal Toni Vinko. Dal mi je stvari za razvijanje filmov, kar sem pocela kar v kopalnici, ki je bila brez oken in vedno dovolj temna.
teta Francka se je pisala Korošec, pred poroko pa Švigelj
Francka iz hiše na sliki se je pisala Korošec po možu, gorenjem Fžnarjevim Ivanu, največjem dobškem čebelarju, o katerem smo že pisali na Starih slikah. Vsi vaški otroci smo jo klicali “Brešča teta”, ker je bila sestra “Brešče mame”, Antonije Stražiščar in teta njenim devetin otrokom. Meni je bilo vedno všeč, da smo vaške ženske klicali teta ali mama, čeprav nismo bili nič v sorodu.