1956 Cerknica – Paša na Kamni gorici

Rudolfovo – ZGODBE S PAŠE

Dosti je bilo že napisanega o ubogih in izkoriščanih pastirčkih, ki so gnali živino na pašo zgodaj zjutraj, bosi in slabo oblečeni. Če pa malo pogledamo z druge plati, prav tako smo pasli živino tudi tisti, ki nismo bili hlapci in dekle in smo bili doma, ker nismo bili drugega navajeni.

Pa to vendarle ni bilo tako grozno. Otroci smo bili samostojni, korajžni, živine smo bili navajeni, našli smo si svoje igre in zabave na paši. Točno smo vedeli, v katerem potoku in pod katerim kamnom bomo našli rake, pa satovje od čmrljev, kamor smo hodili srkat med, našli osja gnezda, jih razdražili, potem pa zbežali in popadali na tla, da so ose letele čez nas in nas niso opazile. Poslušali smo murenčke, kje pojejo in jih s slamico zvabili ven iz njihovega skrivališča. K temu lahko pripišemo še čist gozdni zrak in čista voda iz izvira, pa temu ni kaj dodati. Na vsaki jasi smo imeli vsak svojo sončno uro, ki smo jo kar naprej popravljali in dopolnjevali, v vsakem potočku vsak svoj mlinček, ki smo ga morali premikati odvisno od moči vode. Seboj smo vedno imeli pipce, deklice bolj majhne, da je šel lahko v žep na firtošku, fantki pa že tazaresne pipce, da smo z njimi urezali pastirske palice, podneto za zakurit ogenj, ali preprosto šibe. Doma smo kar v kurniku vzeli jajca, da ne bi opazile mame, pod Dolgim hribom v potoku pa nalovili rake. Skopali smo plitvo jamo, vanj dali jajca in poparjene rake, poravnali z zemljo in na vrh zakurili ogenj. To je bila prava poslastica iz podpeke.

Našo Sivko, ki je bila kar družinski član, smo navadili, da nas je metala v zrak. Ko se je pasla, sem se ji usedla na glavo med roge, Sivka pa je malo privzdignila glavo, potresla z njo in že nas je odneslo par metrov stran. Kaj je bilo smeha! Enkrat smo pa hoteli preizkusit še Zorcavo Čado, ta pa ni bila za hece. Dvignila je glavo visoko v zrak, stopila dva koraka nazaj in otresla glavo z vso silo. Zletela sem prav na sredo šipkovega grma, bosa, brez nogavic, v sami kiklci in zdaj kako iz grma ven. Tega se potem nismo šli več.

Ko smo pasli Nad pečjo so nas kar naprej motili zelenci. Vsepovsod so švigali, da smo se jih skoraj bali. Jaz sem bila v tem obdobju med otroki najstarejša, največja, pa tudi najbolj pogumna. Naredila sem načrt. V soboto popoldne, ko so naše mame pospravljale po hiši in pometale pred hišo, smo bili otroci prosti. Po navadi smo se šli tancat, zemljo krast, ali zbijat kozo. To soboto pa smo izkoristili, da obračunamo z zelenci. Zbrala sem vse primerne otroke iz vasi:

Janez je bil moja desna roka, pa Ludvika, Pepca, Slavko in Marija, vzeli smo vsak svoj pipec, jaz pa še sekirco in vžigalice. Tokrat smo obuli tudi čevlje. Najprej smo oklestili bolj nizko smreko, da smo imeli vsak svojo smrekovo vejo. Otroci so se postavili okrog grma, od koder so prihajali zelenci, jaz pa sem prav na sredi grma zakurila ogenj in šla z vejo v obroč. Ogenj se je hitro širil, v grmu je začelo nekaj cviliti. Mi smo tolkli z vejami neprekinjeno, drug poleg drugega, zelenci so začeli švigati sem in tja, vendar ven iz obroča niso mogli, vsakič so se morali vrniti proti ognju, ki je bil čedalje širši. Počasi se je začelo vse skupaj umirjati, vse je bilo tiho, tudi ogenj je počasi ugašal. Mi smo si oddahnili. Ko je ogenj ves pogorel, smo prebrskali žerjavico in našli vseh vrst koščkov mesa, belega, kot bi bile ribe. Od takrat smo imeli z zelenci mir.

Če danes pomislim, v kakšno nevarnost smo se spuščali. Bili smo na jasi prav ob gozdu, kaj če bi se vnel gozd, in to pri takratni gasilski zmogljivosti. Pa tudi, ko smo bili od doma celo popoldne, nas mame niso nič pogrešale. To je bilo vse popolnoma normalno, da smo le bili doma do zvonjenja Avemarije.