1959 Begunje – V Lokavšci
Posnetek je napravil ravno pravi trenutek. Med vprego in oračem je v ozadju dobro viden Kulturni dom, na novo obnovljena šola in cerkev. Na vrečko, kamor je shranil negativ, je zapisal datum: 15. 4. 1959. Preveril sem, na ta dan je bila sreda.
Današnja zgodba ni neposredno povezana s fotografijo. Govori o dogodku iz okolice Sv. Vida – Žilc.
Sladkorna pesa
Po drugi svetovni vojni so ostale vasi na Notranjskem, pa tudi drugod po Sloveniji popolnoma izropane. Naši starši so morali skrbno obdelovati zemljo, da je bilo za preživetje družine dovolj hrane. Eden izmed načinov čim več pridelati je bilo tudi sajenje sladkorne pese. Uporabljali smo jo za krmo prašičem, še bolj pa za kuhanje žganja, kar je bilo od oblasti strogo prepovedano. Na njivo smo jo posadili med navadno krmno peso čim dlje od poti v vrste sredi njive, da je bila čim manj opazna. Jeseni smo jo vozili domov na vozu med drugo krmo, spet previdno skrito.
Doma jo je mama dobro oprala, vsako je bilo treba še s krtačo očistiti med koreninicami, saj ima ta veliko več in bolj drobnih korenin kot rumena pesa. Potem jo je narezano na velike rezine skuhala v svinskem kotlu, kuhano pa skrbno sesekljala in jo spravila v čebriček, ki ga je pomaknila v kakšen kot v hlevih in ga skrbno pokrila z vrečami, da je bil čim bolj zamaskiran.
Edino, kar je stvar izdajalo, so bile pene na kotlu, seveda pesa je sladka in je kipela vse do tal in puščala pene. Ko je kuhala žganje iz jabolk in hrušk, je dala v kotel za žganje nekaj velikih zajemalk mase iz skrbno spravljenega čebrička. Žganja je bilo iz teh sestavin še in še, je bilo pa nekoliko trpkega okusa. Ko je sirotko (nango) prekuhavala, je dala v kotel vejo brinja in je ta trpek okus nekoliko omililo. To je delala po navadi proti večeru in pa ponoči, kjer je bila verjetnost kontrole manjša.
Vedno pa tudi ponoči ni bilo varno. Ko je bila pri delu v največji zagnanosti, nekdo grobo potrka po hlevskih vratih. Mama odpre, pred njo pa stojita dva miličnika. Zdaj so sledila vprašanja: kaj delate tako pozno, saj žival se krmi zvečer, od kot prihaja ta trpek vonj, kaj da imate svinjski kotel tako popacan s penami. Mama je imela take in drugačne izgovore, no pa sta ji miličnika lepo povedala, da se v kotlu peni le sladkorna pesa, ki jo daje med maso za kuhanje žganja. Mama je bila čisto iz sebe. Posvarila sta jo, naj tega ne dela več, ker če jo še enkrat dobita, se bodo pogovarjali drugače. Mami je odleglo. Povabila jih naj sedeta in jima ponudila kozarček. Sedla sta, se malo ogrela in kar pohvalila ravnokar pripravljeno kapljico.
Še malo sta se zadržala, se lepo poslovila in se odpeljala s kolesi v temno noč.
Zgodbo je napisala: Ana Ivančič.
Kraj: Begunje
Datum: 15. 4. 1959
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 17. 5. 2013
Oblika: negativ 6×6
RSS - Posts
Jaz mislim, da sta na sliki naša soseda, Brejšča mama in njen mož Troha France. Ko sta bila v letih sem jima pomagal pri spravilu sena, saj na voz nista mogla zlesti jaz pa z lahkoto. Poznam, kje so imeli njive in ta na sliki je njihova . Tudi tukaj se je kosilo in pobiralo seno.Spomnim se, da je Brejšča mama po končanem opravilu zmerom kaj dala. Še danes se mi cedijo sline po njenem dobrem domače pripravljenem soku. Ja, lepo je bilo vse to medsosedsko prijateljstvo.