1953 Rakek – Kolarsko-kovaško podjetje

DS Smith je napis, ki krasi, za sedaj le ograjo, nekdanje Kartonažne tovarne Rakek. Kot je bilo že nekajkrat povedano, je bilo v tistih prostorih Kovaško-kolarsko podjetje Rakek. V letu 1953 je v Okraju Postojna potekal Postojnski teden in med reklamami se je znašla tudi reklama za omenjeno podjetje. Kot je iz nje razvidno, so izdelovali vse mogoče lesene stvari. Tudi ležalne stole, česar nisem vedela. Smo pa imeli enega doma in morda so ga napravili prav v tem podjetju. Prepozno je, da bi preverila, saj so ga požrli črvi.

S kadrovskega in finančnega vidika pa je podjetje predstavil novinar glasila Slovenski Jadran leto kasneje. Takole pravi.

Podjetje je leta 1950 začelo s skromnimi sredstvi izdelovati majhne vozičke za kmečko uporabo z nosilnostjo 150 do 200 kg. Po domače jim rečemo kulca. Manjkalo je vsega: železa, strojev, prostorov, edino volje do dela je bilo veliko. Da bi vsaj nekoliko zadostili potrebam, so sami izdelali stroj za krivljenje lesa, brusilni in vrtalni stroj in druga orodja, potrebna za tekočo proizvodnjo. Tri mesece so delali samo trije delavci. Kmalu pa so prešli na serijsko izdelavo vozov za domače potrebe in ne dolgo za tem proizvodnjo preusmerili na izdelovanje težjih vozov, do 500 kg nosilnosti. V letu 1954 so izdelovali že vozove vseh tipov, vprežne in ročne z navadnimi ali gumijastimi kolesi ter posebne vozove za prevoz zelenjave. Izdelovali so tudi težke furmanske vozove, planinskega in ravninskega tipa ter sanke vseh vrst. Zaposlovali so že 50 ljudi različnih poklicev: kovače, kolarje in navadne delavce. Razvoj podjetja je gravitiral k preusmeritvi proizvodnje od izdelovanja vozov na izdelke lesne galanterije za izvoz. Za razširitev obrata je okraj v letu 1953 podjetju dal 4.900.000 dinarjev kredita.

Najzanimivejši v tej reklami pa je podatek o telefonski številki – 3. Zapomniti si ni bilo težko. Samo ugibam lahko, da sta prvi dve številki pripadali družbeno političnima organizacijama, kot npr. Krajevnemu ljudskemu odboru in kar je bilo po rangu takoj za njim. V tistih časih so telefonski pogovori potekali preko ročnih central. Prva je bila postavljena v Ljubljani leta 1897 in je imela 89 naročnikov. Telefonistke so bile predvsem ženske, saj je bilo delo na centralah zahtevno in odgovorno. Modernizacija telegrafskih storitev in postopna popolna avtomatizacija telefonskega prometa sta privedli do zatona poklica telefonistke. Ročne centrale pa so bile kljub temu v uporabi še v 20. stoletju. Konec leta 1985 je bilo v omrežje vključenih še osem. Zadnja je prenehala delovati leta 1987 v Jakobinskem Dolu.

Je bilo pa nekdaj telefonsko omrežje tako dobro, da smo rekli »Telefoniraj, če se mudi, pa peš pridi!«

Viri:

• Postojnski teden, katalog h gospodarski in umetniški razstavi, izdal in založil OLO Postojna, Postojna julij 1953
• Slovenski Jadran: glasilo SZDL (18.06.1954), letnik 3, številka 25. URN:NBN:SI:DOC-JP2DRP7C from http://www.dlib.si

Kraj: Rakek (katalog izdan v Postojni)
Datum: 1953
Avtor: OLO Postojna
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 7. 2015
Oblika: tiskovina