1954 Bezuljak – Mednarodni turizem na bezovski Lokvi

• Levo v čolnu vesla Ana Turšič – Kocjanova Ana, roj. 1920, iz Bezuljaka, nečakinja obeh turistk.
• V sredini sedi njena 58-letna teta Ančka Žnidaršič – Mežnarjeva iz Bezuljaka,
• desno pa njena svakinja Cilka Žnidaršič. Cilka je bila žena Ančkinega brata Antona Žnidaršiča – Mežnarjevega Toneta.

Leta 1954 sta bili na obisku v Bezuljaku pri Ančkini sestri Frančiški Turšič pri Kocjanovih. Na obisk v domovino sta čez Atlantik potovali z ladjo tri tedne.

Včasih se je kak » turist« v Lokvi tudi po nerodnosti namakal. O Veliki maši – 15. avgusta 1954, na dan bezovskega žegnanja, se je to pripetilo Janezu Kocjančiču – Tetnemu Janezu. Na vsak način se je želel peljati, ni pa hotel v čolnu sesti na klop. Ko je čoln zaplul, je Janez izgubil ravnotežje in štrbunknil v vodo. Ko je bredel proti bregu, je v vodi zagledal nekaj rjavega. Ustrašil se je, da je to njegova denarnica. Iztegnil je roko in trdno zagrabil rjavo … žabo. Smeha ni hotelo biti konec.

Ko se je lastnik čolna Severjev Tone po končani osnovni šoli zaposlil na Žagi, je bilo turizma na Lokvi konec. Čoln je prodal nekemu fantu z Dolenjega Jezera. Tega, koliko je iztržil zanj, se Tone več ne spomni. Veselja pa je bilo veliko.

Tone Katern ni postal mizar, kot si je v šolskih letih želel, ne ladjedelničar ne mornar. Ko je odslužil vojake, je postal šofer avtocisterne. Sedaj je upokojenec in živi v Bezuljaku. V svoji obnovljeni rojstni hiši ima na podstrešju – svoji duši za veselje- lepo urejeno pravo muzejsko zbirko starih predmetov. Vredno ogleda!