Skip to content

1922 Planina – Fani Žitko (2)

31. 03. 2016

151118199Na sliki sta Fani Žitko in “Gartnerjev” Marjan. Posnel jo je ljubljanski fotograf Hugon Hibšer na dvorišču Gartnerjeve hiše v Planini pomladi leta 1922. Bila so prva leta v novi državi po končani svetovni vojni. Fani in Marjan sta se lepo oblekla za ta dogodek, prav poletno, kar kaže na topel pomladni dan. Marjan, prvošolček v kratkih hlačah, sedi na naslonjalu pletenega stola. Fani ga verjetno zadaj drži z desno roko, da ne bi padel. Z levico je prijela za naslonjalo. Na sebi ima svetlo potiskano bluzo z zanimivim vzorcem in dolgo temno krilo. Marjan je z levo nadlaktjo naslonjen nanjo.

Fani mu je bila poleg babice Marije v veliko oporo. Kasneje, ko so Gartnerjevo hišo prodali, je gospodinjila pri družini Ivana Lavrenčiča v Ljubljani.

Štel sem približno toliko let kot moj oče na sliki. Takrat smo živeli v Kranju. Nekega popoldneva sem stekel navzdol po stopnicah, želel sem ven na zrak. Sredi stopnišča sem nenadoma zagledal teto Fani. Zelo sem se je razveselil, saj nisem vedel, da nas bo obiskala. Prinesla je nekaj dobrot. Tudi drobna jajca majhnih kokoši, ki smo jim rekli liliputanke. Imel sem jih rad, ker so bila zame kot dečka ravno pravšnja. Za zajtrk sem v hipu posrkal mehko kuhano jajce. Klok, pa ga ni bilo več. Spomnim se, da me je nekoč peljala v cerkev. Bilo je nekaj posebnega, novega, ker sicer prej nisem zahajal tja. Zvečer pred spanjem me je pokrižala in zaželela lahko noč. Tega sicer nisem poznal.

Moje počitnice v Planini so bile nepozabne. Bilo je na Griču pri Dolesovih. Teta Fani in njena sestra Ivanka sta me nekega dne poslali v vas po vino za gospodarja. Takrat je vodila z Griča proti glavni cesti še makadamska pot. Nekje pred ciljem je stopila iz neke hiše ženska in me začela spraševati, kdo sem. Ko sem povedal, od kod sem, se je nasmejala in zatrjevala, da sem povsem podoben Cvetki, Fanini nečakinji. Kaj takega je bilo seveda povsem nemogoče. Čeprav sem zanikal, je še naprej trdila svoje. Nazaj grede sem se na kamnu spotaknil in padel. Polno steklenico vina, ki sem jo nosil v nakupovalni mreži, sem med padcem visoko dvignil. Srečno sem prispel nazaj na Grič. Steklenica je ostala cela, koleno potolčeno.

Na pobočju pod Dolesovo hišo so bili mejni kamni nekdanje rapalske meje. Na jugoslovanski strani je pisalo “J”, na nekdanji italijanski pa “I”. Zdelo se mi je imenitno skakljati med kamni “iz ene države v drugo”. Bila je le otroška igra. Takrat nisem imel pojma, kaj je nekdaj pomenila ta nepravična meja za naše ljudi, ker je razdelila slovenski narod.

Nekoč sva prišla z očetom v Planino pred Dolesovo domačijo na Griču. Ustavila sva se pred vrati. Oče je pričel peti narodno pesem Jaz sem Kranjčičev Jurij (Maričko v pesmi je zamenjal s Francko):

Jaz sem Kranjčičev Jurij,
Francka, odpri duri – haha!
Sem zavber fant,
k’ mam čist nov gvant …

Čez čas je Francka – Fani res odprla duri. Bila naju je vesela.

Slovarček:

  • nakupovalna mreža: mreža iz vrvi ali trakov z lesenimi ročaji

Viri:

  • Marjan Lavrenčič (fotografija)

Kraj: Planina
Datum: pomladi 1922
Avtor: Hugon Hibšer
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 18. 11. 2015
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: