Skip to content

1919 Planina – „Gartnerjev“ Marjan (2)

26. 06. 2015

20150131_009Pred trgovino v Planini je bilo posnetih nekaj fotografij. Na tej sliki je moj oče Marjan v naročju svojega očeta Ivana Lavrenčiča. Najbrž je bila posneta istega dne kot fotografija iz prejšnjega prispevka, ker ima Marjan enako oblekico. Ivan je pražnje oblečen, z metuljčkom za vratom. Oba sta precej resna, morda ju je nekoliko slepilo sonce. Morda pa gre za povsem kaj drugega, saj pod italijansko zasedbo znatnih delov Notranjske in tudi Planine tik po prvi svetovni vojni ni bilo prav lahko. Italijanske oblasti so izdale odlok, da morajo oditi proč vsi za vojno sposobni prebivalci. Tudi moj ded Ivan je moral oditi, ker je bil avstrijski častnik. Odšel je začasno k dekanu Josipu Juvancu v Cerknico. Dekan je bil stric Marjanove matere Gabrijele.

Sicer pa se je Ivan rad šalil. Verjetno je tudi Marjanu pripovedoval o skrivnosti tržaških big, namreč zakaj so tako neznansko dobre. Pravil je, da je skrivnost v tem, kako vzhaja testo za bige. Rodil se je v Trstu, kjer so nekaj let živeli, zato je imel očitno bige zelo rad. Najboljše bige so menda tiste, ki so jih znale pripraviti Tržačanke. Že zarana so zamesile testo in ga nemudoma položile še v toplo posteljo, kjer so še malo prej spale. V postelji naj bi testo odlično vzhajalo, zato naj bi bile iz njega pečene bige res izvrstne.

Nekoč sta se napotila Ivan in Marjanček proti Trstu. Nad mestom se jima je odprl lep pogled na tržaški zaliv. Po morju je plulo kar nekaj ladij. Ko jih je Marjanček zagledal, je vzkliknil: „Papači, mi boš kupil kakšno ladjico?“ Od daleč je mislil, da gre resnično za majhne ladjice, s katerimi se bo lahko igral. Oče mu je odgovoril: “Počakaj, da prideva dol, boš videl, za kakšne ladjice gre.“ Ko sta prispela do morja, je Marjanček obnemel ob pogledu na velike ladje. Zdele so se mu res ogromne in prepričal se je, da se z njimi ni mogoče igrati. Že kot otroka so ga privlačila plovila. Prve čolne je videl že doma v Planini, kadar je Planinsko polje zalila voda. Od železniške postaje do Planine takrat ni šlo drugače kot le s čolni.

Že zgodaj je kazal zanimanje za tehniko. Svoj prvi čoln si je menda naredil sam, ko je nekoliko odrasel. V srednji šoli je izdelal zložljiv kajak, s katerim se je podajal na pot po takratni domovini – po rekah in morju. Kajak mu je veliko pomenil.

Tudi jaz sem podedoval veselje do plovil. Pri osmih letih sem pozimi preskušal model ladjice na Savi. Le trenutek nepazljivosti je zadostoval, da sem zdrsnil v mrzlo reko. Splaval sem ven z ladjico vred, saj vrvice nisem izpustil iz rok. Izteklo se je brez posledic, saj do doma ni bilo daleč.

Viri:

  • Marjan in Ivan Lavrenčič (ustno in fotografija)

Prispevek je napisal: Janez Lavrenčič.

Kraj: Planina pri Rakeku
Datum: neznan, najverjetneje leta 1919
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 31. 01. 2015 (Janez Lavrenčič)
Oblika: fotografija

 

Advertisements

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: