1960 Rakek – Maclaren

Tak voziček sem imela tudi jaz. Verjetno smo ga imeli vsi, ker je bil to edini model, ne pa sedaj, ko jih je toliko, da ne veš, katerega izbrati in največkrat odloči kar cena. Ko sem ga prerasla in sem bila primorana hoditi, smo podarili voziček teti, za mojo sestrično in bratrance. Nekoč smo šli na obisk in voziček je stal na dvorišču, v njem pa je gnezdila kura. Še danes jo vidim. In moj voziček, ki je verjetno neslavno končal v kakšni vrtači na divjem odlagališču smeti. Zna biti, da so ga naredili v tovarni Tribuna, ki jo je osnoval Slovenec, France Batjel iz Vipave.

Ko se je rodila moja prva vnukinja, me je sin prosil, če grem z njim po voziček, ker mamica še ni mogla, pa ker se kakor razumem na vozičke, saj sem ženska in mati. Šla sva v eno trgovino, ker jim ne bom delala zastonj reklame, ker so imeli ugodno ponudbo – za 390 evrov lupinico, voziček in sedež za avto. Ko sem to cenovno ugodnost uzrla, sem se ponudila, da bom jaz plačala voziček, ampak ne tega, ker je bil tak, da je zaslužil, da bi v njem gnezdila kura. »Čudovit« barvni izbor poceni plastike. In potem se je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje, začel prepirati z menoj okrog cene, čeprav se jaz sama matram, no, ja, za svoj denar in navrgel, da sedemsto evrov pa že ne bomo dajali za voziček. »Saj toliko pa niso!«, sem se uprla. »So, so«, je rekla prodajalka, »tudi devetsto so.« Me je pa res zanimalo, kakšen stane toliko, kot en ne prav slab avto. Pa me je razsvetlila, da je znamke Maclaren. Kakorkoli že, imam rada svojo vnukinjo, ampak če se jaz lahko vozim v starem fordu, ki je manj koštal kot voziček, se pa tudi nji ni treba v maclarenu. Potem sem pa še na internetu našla članek, v katerem piše, da vozičke te znamke umikajo iz prodaje, ker so nevarni in da jih največ prodajo v Sloveniji. Fajn.

Mi, Slovenceljni, smo unikum na tem svetu. Lačni, vozimo se pa z mercedesi, maclarni in traktorji za 50.000 evrov.