1950 Podcerkev – Zadrugarji gredo po krompir

Po krompir so šli. Na voz- tajsәl s trugo so napregli dva iskriva zadružna konja – Fuks in Pram, ženske so si privezale predpasnike, starejše pokrile z rutami.

____________________________________________________________

Kmetijska obdelovalna zadruga “Ulaka”, Podcerkev, OLO Postojna je bila, tako kot še marsikatere druge, ustanovljena po vzoru sovjetskega povojnega režima. Začetki so bili že pred letom 1950, ko je le nekaj somišljenikov iz vasi delovalo v t. i. “ekonomiji” na posestvu veleposestnika Žagarja in še prej Škrbcovih–Urhovih ter obdelovalo odvzeto zemljo in lastnino.  Po prigovarjanju uradnikov iz okraja Postojna, da se bo tako bolje delalo in služilo, se je spomladi leta 1950 obdelovalni zadrugi pridružilo še več kmetij iz Podcerkve in nekaj iz Dan, saj so bile nečlanom  obljubljene obdavčitve po višjem razredu. Oddati so morali večino svoje zemlje, živine, orodja, gozdov, za ohišnico so si lahko pustili manjši kos zemlje, kravo in teličko če je bila pri hiši.

Na velikem poslopju Žagarjevih so v hlevih redili krave, bike, par volov in prašiče za prave domače klobasice, ki so jih ženske hodile prodajat v Reko. Tri pare konj so dali v Točkov hlev.Večino del na poljih in v gozdovih se je  opravilo ročno ter s konjsko vprego in velika pridobitev za olajšanje dela je pomenil že nakup vprežne kosilnice, starejšega tipa traktorja ter pluga “na hidravliko” iz vrvi. Iz najlepših hoj so po odkazilu logarja Mlakarja–Kajžarja za državne potrebe posekali nemalo kubikov, pa čeprav jih je domačin in znani pisatelj Matevž Hace že prej svaril: “Ne šparat, bo enkrat vse državno!” Moški so sekali, vlačili, ženske lupile hlode in na poljih so morale prav tako prijeti za konjske vajeti.  Vsak član je imeli svoje zadolžitve, od vodstvenih, blagajniških za popis delovnih ur, plačil, oskrbe konj, molže krav, krmljenja prašičev in pripreve krme za živino. Na slamoreznico brez električnega pogona je Miro Petrič–Mažkov vsak dan po dve uri rezal rezance iz rebernine, kravine, otave, ajdove, prosene, ječmenove slame in fižolovca.

Kot je razvidno iz slike, je bilo starejše poslopje potrebno obnove. V drugem letu delovanja zadruge so v Žagarjevi gmajni pripravili les za novo ostrešje, stari bobrovec zamenjali s strešniki “Kikinda” in napeljali trofazni električni tok.

Skupno delo v težkih razmerah  brez prave koristi, predvsem pa spoznanje, da niso bili gospodarji svoje posesti, je  nekaj članov kmalu pripeljalo do izstopa iz obdelovalne zadruge. Še nekaj časa delujoča zadruga “Ulaka” je svoje moči združila z zadrugo Markovec.

____________________________________________________________

	Stanislav Hace–Točkov France Bavec–Gregorin Julijana Pavlič Pepca Kandare–Mihlatova neprepoznana Ivan Perušek–Bločanov Jakob Kotnik–Andretov
	Neža Žnidaršič–Anžicova je v beli ruti, zavezani na marinko Perušek–Bločanova stara mati Jožefa Kraševec- v belem predpasniku Milka Kotnik–Andretova Marija Pavlič Johana Perušek–Bločanova Francka Perušek–Bločanova Johana Kotnik–Andretova
	“Zadrugarji gredo po krompir”in pripeljali so ga toliko, da so kjәwdәr napolnili do vrha.

____________________________________________________________

Delovna knjižica

____________________________________________________________

Slovarček:

• truga – voz, obložen z deskami
  
• ohišnica- manjši, najnujnejši del lastnine
• rebernina- seno iz lazev, senožeti  in ograd
  
• kravina- stelja iz jezera (jezerina)
• otava- seno druge košnje
• fižolovc- fižolove luščine
  
• na marinko- zavezana na zatilju
  
• kjәwdәr– klet

____________________________________________________________

Viri:

• Stanislav, Ana Hace

Kraj: Podcerkev
Datum: 1950
Avtor:
Zbirka: Stanislav Hace
Skenirano: 20. 2. 2011
Oblika: fotografija