1952 Brezje – Nedeljsko popoldne

Ivan Intihar se rad spominja tistih časov. Kasneje so se njihove poti razšle. Večina je odšla od doma za boljšim kosom kruha. Doma sta ostala le Ana in France Rožanc – Kovačeva. Slavka Jakopin je bila odlična šivilja, poročila se je z Mrakovim Jožetom in živela v Dolini v Begunjah. Angela Rožanc je bila sprva dekla pri Dehinčih na Brezju, kasneje se je zaposlila na Brestu in živi v Cerknici. Vera Rožanc je bila poštna uslužbenka v Postojni, kasneje je živela v Bohinju. Ana Jakopin je odšla v Žirovnico. Vida Rožanc se je izšolala za medicinsko sestro. Bila je odlična in spoštovana medicinska sestra na kirurškem oddelku v Kliničnih bolnicah v Ljubljani. Marsikateremu domačinu je pomagala, če ga je pot zanesla v bolnišnico. Ivan Intihar – Zimcov se je zaposlil na Žagi. Ko se je poročil, sta si z ženo zgradila hišo v Begunjah.V ozadju vidimo cerkev sv. Jurija. Zraven stoji velika lipa. Včasih je bilo v navadi, da so ob cerkvah in cerkvicah sadili lipe, ki so utrujenim obiskovalcem maše dajale senco. Po maši so se pod lipo radi zbrali možakarji, da so uganili kakšno modro.

Zanimivo je, da je Brezje po cerkveni plati v upravi župnije Cerknica, vsi vaščani pa so hodili k maši v Begunje, ker je bilo bližje. Tudi otroci so hodili v šolo in k verouku v Begunje. Ena od utemeljitev za takšno delitev je bila, da ob veliki vodi potoka Cerkniščica niso mogli priti v Begunje. Tudi mrliče so vozili pokopavat v Cerknico.