1962 Podlož – Še ena kočija
“Kočija” za krmo vozit, Strle Antonija, pri Špeharjevih, Podlož 7 – to je napis k fotografiji, ki jo je 1. avgusta 1962 posnela Fanči Šarf in jo hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju.
Kočijo smo imeli tudi mi in naredil jo je seveda oče sam. Bila je malo večja kot druge in narejena iz desk. Mama se je včasih jezila, da je nemarna – ni bilo vseeno, če vlečeš za sabo kilogram več ali manj. Druge kočije v vasi so se vse zdele bolj prielčne.Čez čas, ko je les že dobil umazano sivorjavo barvo, jo je oče prebarval v zeleno, lesena kolesa pa zamenjal s kolesi starega Baragovega motorja znamke Puch, ki je odslužil. Tako jo je bilo veliko lažje vleči in tudi s časom je bilo treba iti naprej – nihče več ni imel kočije z lesenimi kolesi, čeprav bi jih bil kolar Štefančič najbrž še napravil. Ampak naš ata je tista prva tako ali tako naredil sam. Naša kočija je stala v skednju še dolgo potem, ko je nismo več potrebovali, kam je nazadnje izginila pa res ne vem …
Slovarček:
- provizacija: mesečni nakup živil in gospodinjskih potrebščin
- prielčen: priročen
- nobel: plemenit, žlahten, imeniten
Kraj: Podlož
Datum: 1. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/023
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka
Stare slike 
Podobno korjəto imamo tudi mi. Zadnjič sem vnukinji peljala z njo k prijateljici. Bile smo prava atrakcija. Posebno tisti osel, ki jo je vlekel.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ivanka, nobena korjeta se ne premakne brez tistega ki jo vleče – ta je najbolj pomemben od vseh! 🙂
Všeč mi jeVšeč mi je
O kočijah samo še tole: tiste bolj dostojne so imele pod ojesom nožico, na katero se je kočija opriala in stala lepo naravonst , ko je ni nihče vlekel. Tovor se tako bi raztresal. Za vožnjo po zelo grdih poteh pa je bila tista nožica lahko tudi v napoto.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ni bila vedno v napoto.
Če si šel s karjeto po malo večji strmini navzdol si oje pritisnil dol in je ta nožica služila kakor zavora. Se je pa na ta način rada prevrnila tako da je bilo bolje ,če si jo za navzdol obrnil tako da je oje gledalo nazaj in ne v smeri vožnje tako si lažje zaviral.
Pa še povoziti te ni mogla, če je bila tako obrnjena.
Všeč mi jeVšeč mi je
Skoraj vsaka kareta pa je imela doma še “prlugo”, tako da je bila višja in si jo lahko bolj napolnil. Seveda je osel še težje vlekel. 🤔
Všeč mi jeVšeč mi je
Iz napisanega postaja jasno, da tudi vožnja kočije ali korete ni bila tako preprosta kot je videti na prvi pogled. Če bi bile zdaj še v rabi, bi morda tudi zanjo rabili vozniško dovoljenje
Všeč mi jeVšeč mi je
Po klancu na Mali gasi smo se vozili z dvema koretoma skupaj, da smo pripregli dve koreti tako. da sta bili štangi skupaj in je krmaril s štango prve korete nekdo v drugi koreti.
Všeč mi jeVšeč mi je
Naš ata je naredil čisto majhno koretco zame, kot otroški voziček. Mama je naročila starejšima; ko se bo Ančka zbudila, jo denita v koretco in pripeljita za mano na njivo. Res sta bila kmalu za njo, ampak je bila samo koretca, Ančke pa nikjer. Mama je šla nazaj po poti in kmalu zagledala jokajočega dojenčka sredi poti. Tako sta tekla s koretco po kamniti poti, da sta me zgubla, pa nič opazila.
Všeč mi jeVšeč mi je
Pomanjšane korete in tudi drugi pripomočki in orodja so bili priljubljeno in zavist vzbujajoče darilo za otroke, a smo jih kmalu zavrgli, ker so nas silili, da smo tudi v resnici delali z njimi – malo za pomoč, malo da bi se naučili, pa še nadzorovali so nas lažje. Velike, ta prave korete so bile za igro zelo vabljive in neverjetno, kako smo bili iznajdljivi! Bile so za dirke, za skrivalnice, za hišo, motor, ladjo… Če pa je koreta nekaj časa stala v kakem kotu skednja in se je v njej nabralo malo slame ali sena, je še kakšna zablodela kokoš znesla jajce v njej in smo ga našli šele potem, ko je bila spet sezona za koreto, jajce pa že pokvarjeno.
Všeč mi jeVšeč mi je
mi smo ji rekli tudi kočijca, ko sem bila majhna, so nanjo naložili “nažajfano” perilo in ga odpelpeljali spirat na Obrh
Všeč mi jeVšeč mi je