Skip to content

1962 Podlož – Še ena kočija

7. 09. 2016

19_023“Kočija” za krmo vozit, Strle Antonija, pri Špeharjevih, Podlož 7 – to je napis k fotografiji, ki jo je 1. avgusta 1962 posnela Fanči Šarf in jo hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju.

Ta kočija, koreta, karjuola, bagrček ali kakor ji že kje kdo reče, je zelo nobel primerek – lažja je kot tiste s celimi stranicami ter prav elegantna s temi valovito izdelanimi vrhnjimi letvami in z okovanimi vogali. Zdi se, kot da se zadnja stranica lahko odpne in spusti, pa je zato nalaganje bremen olajšano. S tako nobel kočijo greš lahko kamorkoli, ne le v zelnik in po skuho za prašiče – tudi v mesto, če je treba. Gotovo jo je izdelal dober mojster in tudi poceni ni bila. Razpokani les pa kaže, da ni več nova – morda je prav zaradi lepote še niso zavrgli, saj se zdi, da je nekje med šaro upokojena dolgo čakala svojih pet minut poslednje slave, medtem ko je že imela naslednico, ki je namesto nje ropotala po kolovozih. Kdo ve, kaj je že doživela, kaj bi povedala, če bi znala govoriti?! O kočijah smo na Starih slikah že pisali, saj si pred šestdesetimi leti spodobne notranjske domačije brez kočije ni bilo mogoče predstavljati. Tako lepo in domiselno izdelanih kot je ta, pa je bilo malo.
19_023-001Kočijo smo imeli tudi mi in naredil jo je seveda oče sam. Bila je malo večja kot druge in narejena iz desk. Mama se je včasih jezila, da je nemarna – ni bilo vseeno, če vlečeš za sabo kilogram več ali manj. Druge kočije v vasi so se vse zdele bolj prielčne.
Nekaj časa smo jo uporabljali kar takšno, kot je bila, v surovem stanju, nepobarvano. Potrebovali smo jo za vse mogoče – pri delu na polju ali na gradbišču hiše, za nabavo provizacije enkrat mesečno in celo za prevoz hčere (mene, kajpak) z zlomljeno nogo v šolo.

Čez čas, ko je les že dobil umazano sivorjavo barvo, jo je oče prebarval v zeleno, lesena kolesa pa zamenjal s kolesi starega Baragovega motorja znamke Puch, ki je odslužil. Tako jo je bilo veliko lažje vleči in tudi s časom je bilo treba iti naprej – nihče več ni imel kočije z lesenimi kolesi, čeprav bi jih bil kolar Štefančič najbrž še napravil. Ampak naš ata je tista prva tako ali tako naredil sam. Naša kočija je stala v skednju še dolgo potem, ko je nismo več potrebovali, kam je nazadnje izginila pa res ne vem …

Slovarček:

  • provizacija: mesečni nakup živil in gospodinjskih potrebščin
  • prielčen: priročen
  • nobel: plemenit, žlahten, imeniten

 

Kraj: Podlož
Datum: 1. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/023
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
10 komentarjev leave one →
  1. Ivanka Gantar permalink
    7. 09. 2016 10:16

    Podobno korjəto imamo tudi mi. Zadnjič sem vnukinji peljala z njo k prijateljici. Bile smo prava atrakcija. Posebno tisti osel, ki jo je vlekel.

  2. 7. 09. 2016 13:46

    Ivanka, nobena korjeta se ne premakne brez tistega ki jo vleče – ta je najbolj pomemben od vseh! 🙂

  3. 7. 09. 2016 13:53

    O kočijah samo še tole: tiste bolj dostojne so imele pod ojesom nožico, na katero se je kočija opriala in stala lepo naravonst , ko je ni nihče vlekel. Tovor se tako bi raztresal. Za vožnjo po zelo grdih poteh pa je bila tista nožica lahko tudi v napoto.

  4. Anonimnež permalink
    7. 09. 2016 19:06

    Ni bila vedno v napoto.
    Če si šel s karjeto po malo večji strmini navzdol si oje pritisnil dol in je ta nožica služila kakor zavora. Se je pa na ta način rada prevrnila tako da je bilo bolje ,če si jo za navzdol obrnil tako da je oje gledalo nazaj in ne v smeri vožnje tako si lažje zaviral.
    Pa še povoziti te ni mogla, če je bila tako obrnjena.

  5. Breda permalink
    8. 09. 2016 08:33

    Skoraj vsaka kareta pa je imela doma še “prlugo”, tako da je bila višja in si jo lahko bolj napolnil. Seveda je osel še težje vlekel. 🤔

  6. 8. 09. 2016 16:02

    Iz napisanega postaja jasno, da tudi vožnja kočije ali korete ni bila tako preprosta kot je videti na prvi pogled. Če bi bile zdaj še v rabi, bi morda tudi zanjo rabili vozniško dovoljenje

  7. dusangogala permalink
    8. 09. 2016 16:09

    Po klancu na Mali gasi smo se vozili z dvema koretoma skupaj, da smo pripregli dve koreti tako. da sta bili štangi skupaj in je krmaril s štango prve korete nekdo v drugi koreti.

  8. Anajedrt permalink
    8. 09. 2016 20:06

    Naš ata je naredil čisto majhno koretco zame, kot otroški voziček. Mama je naročila starejšima; ko se bo Ančka zbudila, jo denita v koretco in pripeljita za mano na njivo. Res sta bila kmalu za njo, ampak je bila samo koretca, Ančke pa nikjer. Mama je šla nazaj po poti in kmalu zagledala jokajočega dojenčka sredi poti. Tako sta tekla s koretco po kamniti poti, da sta me zgubla, pa nič opazila.

  9. 9. 09. 2016 06:46

    Pomanjšane korete in tudi drugi pripomočki in orodja so bili priljubljeno in zavist vzbujajoče darilo za otroke, a smo jih kmalu zavrgli, ker so nas silili, da smo tudi v resnici delali z njimi – malo za pomoč, malo da bi se naučili, pa še nadzorovali so nas lažje. Velike, ta prave korete so bile za igro zelo vabljive in neverjetno, kako smo bili iznajdljivi! Bile so za dirke, za skrivalnice, za hišo, motor, ladjo… Če pa je koreta nekaj časa stala v kakem kotu skednja in se je v njej nabralo malo slame ali sena, je še kakšna zablodela kokoš znesla jajce v njej in smo ga našli šele potem, ko je bila spet sezona za koreto, jajce pa že pokvarjeno.

  10. 19. 09. 2016 19:03

    mi smo ji rekli tudi kočijca, ko sem bila majhna, so nanjo naložili “nažajfano” perilo in ga odpelpeljali spirat na Obrh

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: