1962 Markovec – Perilo pospravlja v kočijo …

Škoda, ker je kočija posneta samo od zadaj – zanima me ali ima stranici ravni kot tista na spodnji skici ali zadaj višji in lepo zaobljeni navzdol kot mnoge druge – kakor da bi posnemale velike gosposke kočije. Pravzaprav je bilo kočij več vrst, čeprav so bile po prostornini precej enake. Najboljše in najlažje, že kar malo nobel so bile tiste, ki so imele posodo za tovor iz lesenih šprikel – naper, ki so bile včasih celo nekoliko upognjene navzven, da je bila prostornina večje. Take so najbrž izdelovali bolj izurjeni obrtniki – mizarji, kolarji in kovači. Preprostejše so bile te s slike, narejene včasih v celoti ali vsaj deloma kar doma iz bolj ali manj obdelanih desak. Oje in podvozje je bilo leseno, proti koncu šestdesetih pa so se že pojavljale kočije s kovinskim podvozjem in kolesi z gumijastimi zračnicami; tako so bile trpežnejše in lažje za vleko. Kočija z gumami je bila na začetku že kar statusni simbol in znak naprednosti in premožnosti lastnika …To vozilo je imelo več različnih imen, odvisno od kraja ali že kar domačije: kočija, kočijca, kočica, koreta, kareta … Nekaj let nazaj se je teta Micka spomnila, da je na Bločicah slišala koreto poimenovati celo bagrček in obema se je zdelo to precej nenavadno. Pa zagledam nekega dne fotografijo vozila na konjsko vprego, nekaj med zapravljivčkom in kočijo in pod njim napis: bagrle …! Človek se pa res nikoli ne neha učiti.

No, te korete, kočije in kočijce so bile univerzalno vozilo, uporabno za marsikaj. Večinoma so jih “upravljale” in vlekle ženske: z njimi so vozile z njiv poljske pridelke za sprotno rabo, največkrat skuho za prašiče. Enako dobro se je v njih peljalo žito v mlin ali provizacija iz trgovine, perilo k potoku, bolnega otroka k zdravniku ali tovor odpilkov in pilance z Marofa za prvo silo. Ko sem si spet enkrat zlomila nogo, me je oče nekajkrat celo peljal s koreto v šolo, dokler si nisem toliko opomogla, da sem lahko sedla na štango kolesa. Ne vprašajte kakšno zabavo je imela takrat z mano mularija!

Koreta je bila tudi splošno priljubljen otroški rekvizit, bodisi da so starejši v njej po svoji poteh prevažali nebodijihtreba ta male, ki so jih morali paziti, ali pa so se samo spuščali z njo po klancu in prirejali dirke. Pokonci postavljena je bila čisto dobra hiša, prevrnjena s kolesi navzgor pa skrivališče. Zabavno je bilo tudi pri zvrnjeni koreti do onemoglosti poganjati kolesa v prazno in nič hudega, če se je kje pojavil kak madež od šmira, kajti tudi pri koreti so morala biti kolesa podmazana, da so lepše tekla. Če se je pri koreti kaj polomilo, recimo kolo, je bila to kar resna reč. A so se k sreči največkrat odlomili le ročaji na ojesu – takrat je bilo koreto težje držati in vleči. So pa otroci zadaj malo bolj potiskali, kajti porivati kočijo je bila njihova standardna naloga. Tako so tistemu spredaj olajšali delo, niso mogli zaiti v kakšno nevarnost, pa še mišice so si krepili.

Nekoč sem naletela na koreto celo v pesmi. Ne spominjam se več natančno besedila, toda šlo je za mamo in njeno koreto, s katero sta bili nerazdružljivi. Prav milo se mi je storilo. Pesem je napisala Tonka iz Begunj, sestra naše pokojne učiteljice Rozke in mislim, da jo imam še vedno nekje shranjeno.

Dobro je videti, da ima ta kočija leseni kolesi, okovani s šino, višina zadnjega dela pa daje slutiti, da se obod prostora za tovor od polovice naprej najbrž vendarle v elegantni krivulji spušča za približno tretjino. Tako je bila zmogljivost vozila nekoliko večja, hkrati pa tovora ni bilo treba dvigati tako visoko, kot če bi bila višina povsod taka, kot na zadnji strani. So znali vse premisliti naši ta stari, da se niso matrali več kot je bilo neizogibno …

To kočijco je raziskovalec leta 1962 skiciral v Danah pri Špeharjevih. Gotovo je bila lahka za vleko, a ker je obod zadaj enako visok kot spredaj, je bilo treba tovor najbrž premišljeno naložiti, da med vožnjo, ko je bila kočija nagnjena poševno nazaj, ni zdrsnil z nje in padel na tla. Razen, če je kočijco vlekla bolj majhna oseba …