Skip to content

1962 Iga vas – Čebelnjak

10. 09. 2016

19_262 “Čebunak”, Franc Mlakar, Iga vas št. 13, je oznaka slike iz leta 1962, ki jo je posnela Pavla Štrukelj, hranijo pa jo v Slovenskem etnografskem muzeju. Na njej vidimo značilen lesen čebelnjak tistega časa in zdi se mi, da današnji niso veliko drugačni: najbrž zato, ker se na čebele in čebelnjake ne spoznam prav nič in jih tudi opazujem gotovo prepovršno. Ker pa v Iga vasi mrgoli družin s priimkom Mlakar, tudi ne znam določiti, čigav je čebelnjak na sliki.

Zanimiv se mi zdi zapis poimenovanja, saj tujcu res zveni kot čebunak, jaz pa vedno slišim čebeunak … Mogoče je po igovsko pa res čebunak, tako kot je mama moma … Moja teta, primožena v Iga vas, pa čebelnjaka ni imenovala tako kot se mu je reklo v šoli, niti tako kot piše tukaj, pač pa mu je rekla čebeunik, kar mi je zvenelo nenavadno in nekam starinsko.

Čebelnjak na sliki me zelo spominja na tistega, ki so ga imeli pri teti v Sigi. Tudi ta je ves lesen, le da je pokrit s krajniki, tetin pa je imel na strehi opeko. Nekateri panji so pobarvani svetleje, drugi ne, in tudi tetin je bil živahnih barv, umeščen sredi sadnih dreves ob robu vrta in obrnjen na jug. Čisto mogoče, da ga je postavil isti mojster, saj je Siga del Iga vasi in lahko da je bil tudi stavbenik Igovec. Te stare lesene podeželske stavbe se mi vedno zdijo pravi mali zakladi – tudi preprosti vaški stavbarji so imeli svoj rokopis in še vedno lahko uganeš, kdo je kaj izdelal … Kot na primer tista dva neomajna stražarja, Točkov in Jakopcov skedenj, ki stojita na začetku Podcerkve, vsak na eni strani ceste, oba enako oblikovana in siva, enako visoka, poravnana v isti črti kljubujeta desetletjem … Ju je postavil mojster Štirn ali ne? Čisto nič se nista spremenila zadnjih šestdeset let in vsakič znova, ko ju vidim, se razveselim …

Teta se je čebelarjenja naučila od svojega drugega moža Toneta Mlakarja, ki je veliko vedel tudi o sadjarstvu in je svoje znanje zvesto predajal vsakomur, ki ga je zanimalo. Nekaj časa je delal v zadružni drevesnici v Iga vasi, kjer je gojil sadike sadnega drevja in grmovnic, v ušesih pa so mi ostala tudi njegova glasna razmišljanja o pomenu vaške sušilnice sadja, ki jih je neke nedelje delil z družbo pod jablano. Na mestu, kjer je bila drevesnica, je do zdaj ostalo le eno drevo, sušilnice na koncu Iga vasi pa že dolgo ni več. Gotovo pa rastejo po dolini mnoga sadna drevesa, vzgojena na tistem prostorčku. Tudi okoli naše hiše so še, nasajena po izboru Pirčega Toneta in mojega očeta, ki sta bila svaka in najboljša prijatelja.

Bolj kot tega, kako je bil tetin čebelnjak urejen in kaj je bilo treba v njem početi, se spomnim točenja medu. Tisti sod z vretenom, ki ima gotovo kakšno posebno ime, se mi je zdel kot prikazen iz vesolja, ki deli nebeško mano – česa takega nisem videla nikjer drugje. Se je tisti napravi mogoče reklo točilo? Smela sem vrteti ročico in podajati posode, nagrada pa so bili koščki satovja, polni medu, ki smo ga lahko s sestričnami tisti dan žvečile po mili volji – čikgumi, veliko slajši od tistih prvih, ki so jih prodajali Pr Minate … Prežvečeno satovje smo odlagali na kupček in zdi se mi, da so ga čebele dobile potem nazaj. Ali pa so tisti vosek uporabili drugače? Mogoče.

Bilo pa je čudovito, da je teta vedno premogla kak kozarček medu tudi, ko je bila letina zelo slaba in ko je imela le še čisto malo čebel. S sestrično sva ga po delu včasih dobili za malico in zelo počasi sem žvečila tisti kruh, da bi sladkost v ustih trajala dlje. Teta in mi vsi okoli nje smo trdno verjeli v zdravilno in krepčilno, skorajda čudodelno moč medu. Še vedno verjamem.

Posebno imeniten med je bil tisti, ki ga je prihranila od prejšnjega leta in je kristaliziral – bil je strjen. Šele čez dolgo se mi je posvetilo, zakaj so po starem medu rekli tudi “strd”. Saj se spomnite prefriganih in požrešnih medvedov in lisic iz pravljic in basni, ki so polizali lonec “strdi” in za to okrivili koga drugega?

19_262-001Kljub temu, da je teta znala dobro čebelariti in je vedno pridelala vsaj nekaj medu, je z njim ravnala izredno varčno. Poleg tega, da je bil zdravilo in hrana, je pomenil tudi zlato rezervo za hude čase. 

V sili je prodala kozarec medu ali dva, pa je bil kak dinar za v trgovino. Ampak to je naredila le zelo redko, presežek svojega medu je večinoma podarila svojcem, sosedom, prijateljem, ki smo ga potem naprej skrbno hranili za primer prehlada ali slabe krvi … tako smo vedno použivali le “strd”, saj je med po enem letu kristaliziral, pokvaril pa se ni nikoli.

Včasih sem si prizadevala razumeti, kaj in zakaj vse teta počne v čebelnjaku, a sem bila premalo potrpežljiva – “čebelologije” nikoli nisem osvojila niti v osnovi – samo opazovanje vrveža pred panji, vdihavanje vonjav okoli čebelnjaka, vzneseno vzdihovanje in lizanje medu nikakor ni zadostovalo. Zdaj mi je spomin na tetin sadovnjak in čebele v njem ena najsvetlejših podob iz otroštva.

Slovarček:

  • čebeunik, čebunak, čebeunak: čebelnjak
  • čikgumi: žvečilni gumi

Kraj: Iga vas
Datum: 1.-15.- 8. 1962
Avtor: Pavla Štrukelj
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/262
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: