1967 Ljubljana – Dijaški sprehod po mestu
S sošolcem in sostanovalcem Andrejem Seljakom, ki je bil doma iz Zakriža pri Cerknem, sva se pred koncem 2. letnika odpravila v mesto na spomladanski sobotni sprehod pred odhodom na plesne vaje k mojstru Jenku.
Internatsko življenje je potekalo v učilnici, ki je bila edini prostor ogrevan s pečjo na drva. Trikrat na dan smo jedli v jedilnici v kleti A stavbe, za šport je bilo na voljo igrišče za mali nogomet, posuto z lešem, za prireditve in ples pa dvorana v nekdanji samostanski kapeli. Tople vode ni bilo, pranje nogavic in umivanje je bilo v mrzli vodi v betonskih koritih umivalnice. Vsako soboto nas je po pouku vzgojitelj peljal v vrsti v javno kopališče na Miklošičevo cesto. Tam smo imeli na voljo pet minut za tuširanje, umivanje las z brezovim šamponom in preoblačenje. Ob vrnitvi v internat smo perilo oddali v pralnico. Vsak kos perila je bil oštevilčen, moja številka je bila vsa 4 leta 120. Kako je bilo s čistočo med tednom, posebej po nogometu na lešu, si danes še jaz težko predstavljam, takrat pa si s tem nismo delali skrbi. Tudi doma še nismo imeli kopalnice in pralnega stroja.
Pospravljanje sobe z vsakodnevnim pregledom, učni uspeh in vedenje, je bilo osnova za ocenjevanje gojenca v internatu, ki je s tem pridobival ali izgubljal točke. Do 3. letnika s tem nisem imel problemov, potem pa me je hudič premotil in za 18. rojstni dan sem v sobo prinesel liter takrat modernega hruškovega likerja. Ker je bil ravno čas vinskega sejma, smo na sobna vrata še izobesili prvo stran ” Pavlihe” z naslovom ” Že dolgo nismo pili ga!”. Vzgojitelj tov. Klemen je to takoj odkril in kot zanalašč je tisto jesen prišel na roditeljski sestanek oče. Cel dan ni nič rekel, ko sva se poslovila na avtobusni postaji, kamor sem mu pomagal nesti pakete, pa je le omenil.”Če ga boste še pili bo treba pa domov. Jaz tega ne bom več poslušal!” In s tem je bilo konec pridige.
Kot rečeno sva šla z Andrejem malo po mestu. Imel je fotoaparat in najprej sva se ustavila nedaleč od internata ob fontani Mladinsko kolo kiparja Stojana Batiča na Komenskega ulici.
Pot sva nadaljevala v Tivoli in si pred Cekinovim gradom ogledala razstavljene tanke iz 2. svetovne vojne. Na enega sem celo splezal in Andrej me je slikal, ko sem čvrsto držal za cev topa. Ker sva bila namenjena na plesne vaje, sem si za vsak slučaj podložil papir. Takrat nisem vedel, da me bo Fikret Mehađić čez osem let poslal v šolo rezervnih oficirjev tankistov v Banjo Luko. Tank na katerem sem slikan je ameriški M3A3 Stuart s topom kalibra 37 mm. Partizanska vojska je kot ameriško pomoč dobila leta 1944 56 takih tankov, ustanovljena je bila Prva tankovska brigada NOV, ki je bojno pot končala v Trstu.Ko sva se zvečer vrnila v internat je sledila dolga skupna analiza popoldneva s poudarkom na najinih plesnih “uspehih”.
Na Vidovdanski je stanovala tudi moja sestra Olga in po mnogih letih tudi oba naša sinova.
Slovarček:
- doterala: uredila
- švicali: se potili
- leš: premogov pepel in ugaski
Kraj: Ljubljana
Datum: pomlad 1967
Avtor: Andrej Seljak
Zbirka: Alojz Mazij
Skenirano: 26. 10. 2016
Oblika: 2 fotografiji
Stare slike 
Lepi spomini. Tudi midva z ženo Vido sva vse to doživljala. Po 45 letih sva zopet prehodila pot od internata do šole in nastal je ta video zapis.https://www.youtube.com/watch?v=K0kzPjca-Uo
Všeč mi jeVšeč mi je
Super video!! Lepa je Lublana, tud’ če je včasih mal’ bulana. Sej se neč ne vid’…
Všeč mi jeVšeč mi je
Vida in Silvo hvala, da sta tako lepo dopolnila moj opis! Izbrala sta posebej danes lepo pot po Petkovškovem nabrežju. V naših časih je bila to navadna ulica brez lokalov in tudi zanimivi Mesarski most je bil zgrajen šele pred nekaj leti. Tako smo jo velikokrat mahnil kar po Trubarjevi,kjer so bile manjše trgovine in nekaj bifejev.
Všeč mi jeVšeč mi je
Zanimivo branje 🙂
Všeč mi jeVšeč mi je
Ne mine dan, da ne preberem Starih slik, čeprav stanujem v Prestranku. Končno sem zasledil prispevek o našem internatu in življenju v njem ter ga z velikim veseljem večkrat prebral. Tudi sam sem dal to skozi, kar piše Alojz Mazij in bi ga dobronamerno tudi sam dopolnil, vendar samo nekaj utrinkov od recimo stotih. Verjetno sva isti letnik saj sem srednjo šolo pričel istočasno kot ti. Sprejemna izpita sta bila slovenščina in matematika, ne tudi jezik. Dom se je imenoval Dom tehniških šol, znamenita Vidovdanska 7. V sobah neogrevanih (leta 1965), pod streho so si sami kurili pečice, so bili tudi stoli in ozke ter visoke omarice. Jaz sem imel tuj jezik angleščino, moj sostanovalec je bil Franc Zabukovec iz vašega konca. Plesna dvorana v domu je posebna zgodba, mene je naučil plesati mojster Adolf Jenko v nizki stavbi na Petkovškovem nabrežju, mislim, da je bil sredi dvorane steber. Na igrišču vzporedno s stavbo B je bil resnično leš, tu so igrali tudi rokometne tekme. Sam sem za domsko reprezentanco tedaj igral nogomet. Po tekmi ali prostem igranju smo bili črni do kolen. Obvezno umivanje je bilo v koritu v prvem nadstropju stavbe A. Jaz sem v začetku stanoval prva in druga vrata pri umivalnici, ti si bil bolj proti koncu hodnika. Spomnim se večera kot bi bilo danes; pritekel si bos po dolgem hodniku, si temeljito umil noge in na vprašanje ali greš tak nazaj, dejal : “glavno, da tace ne smrdijo, malo so lahko umazane.” Naši vzgojitelji v stavbi A – Klemen, Hribar, Strmole, Lalićeva, direktor – Jeler imen ne vem.
Branko Fatur
Všeč mi jeVšeč mi je
Branko,lepo da si se oglasil! Še danes se spominjam tvojih lepih nogometnih potez. Prav tako ostalih “nogometašev”: Ivana in Rada Lisjak,Mahniča, Kavsa…Središčni steber v plesni šoli pri Jenkotu pa je prav prišel, da mojster ni videl vseh naših začetniških korakov izven vsakega takta. Če je to opazil, je namreč lastnoročno prijel plesalca, se postavil v žensko vlogo in ga toliko časa sukal po plesišču okoli stebra, da je ta nekako zapopadel 1-2-3, 1-2-3, 1-2-3…Lep pozdrav v Prestranek!
Všeč mi jeVšeč mi je
Vašo stran sem našla šele sedaj … več kot 2 leti po zadnjem pripisu. Iščem slike TŠSS in ljudi (sošolce/profesorje) iz časa 1964-1968. Za mamo, ki je tudi hodila na to šolo – delam neko spominsko knjigo – kot presenečenje. Če bo še kdo bral te vrstice in se mogoče spomni Slavice D.? Menda je bila edina punca v razredu – ne vem ali vsa 4 leta. Vse kar preberem ali najdem (slike delavnic itd.) je točno tako, kot je opisovala. Ni pa stanovala v Domu, ker je bila iz Ljubljane.
Všeč mi jeVšeč mi je
Joj, skoraj pozabila … na to šolo je hodil tudi moj fotr Janez V. (letnik rojstva 1947)… se izučil za ključavničarja in se zatreskal v mojo mamo. Mogoče se pa kdo spomni njega? … sem prepričana, da ni bil ravno “brihta” :))
Všeč mi jeVšeč mi je