Skip to content

1909 Gradež – Počitnice

18. 11. 2016

160726373K’la nas imajo – napis na sprednji strani razglednice z nekaj podpisi.

Pred drugo svetovno vojno je bil Gradež zelo obiskano mesto. Lahko bi se reklo, da je bil italijanska Nica in bi ga zato lahko označili za mondeno letovišče, letovišče, kjer počitnikuje gospoda in tudi kronane glave. Tudi Domiceljevi s svojimi prijatelji in sorodniki so radi zahajali tja.

Ime Gradež izhaja latinskega imena za prvotno naselbino Gradus, kar je pomenilo sistem stopničastih sedežev ob rečni obali. Gradež (italijansko Grado) je otoško mesto na morju, ki se je razvilo v laguni v času preseljevanja ljudstev. Do njega je speljana cesta in k nastanku lagune, v kateri leži, so pripomogle tudi naplavine naše Soče. Za Slovence je kraj pomemben kot sedež oglejske patriarhije, saj so bili oglejski patriarhi lastniki velikega dela današnjega slovenskega etničnega ozemlja Slovencev. Za področje Primorske in Kranjske je bila pomembna tudi oglejska kovnica srebrnega denarja.

V poletni sezoni postane priljubljena turistična točka. Zanj pravijo, da je mesto sonca in vrtnic. Ko ga je leta 1892 obiskal Franc Jožef, ga je označil za najpomembnejše obmorsko letovišče.

Baje je v Gradežu najboljša kava. Ne vem, tam je še nisem pila, sem jo pa marsikje drugje po Evropi. Leta 1999, še predno smo dobili evro, sem jo pila v Avstriji oziroma na meji, na Rosenbergerju. Vic vsega kofeta tam je bil, da si zraven dobil še zastonj šalco. Kokr!!! Je bilo pa kofe zato toliko dražje. Ampak šalce nisi dobil pri vsakem kofetu. Naročiti si moral eno kraljevsko mešanico, ki se ji reče Keiser melonche (se mi zdi, da nisem prav napisala). Pa so se lahko zmenili tudi tisti, ki niso znali nemško. Vzel si pladenj, poleg so bile zložene prazne šalce. Eno si postavil na pladenj in kelnarca, ki je bila inteligenčna, je takoj vedela, kaj češ imet. In potem so nam za to zaračunali 4,20 DEM. Ne bom preračunavala v evre, ker vsi točno vemo, koliko je bila vredna marka. Ampak kofeta niso znali skuhat. Je bilo bolj tako, kot češpljeva voda, čeprav naj bi bilo kraljevsko. So pa mone – Avstrijci. Ko smo se vračali, smo na drugi strani avtoceste za enako kofe plačali samo 4 marke.

160726373-001Nekdaj dame niso šle brez sončnika na svetlo, da ne bi zagorele in izgledale kot kmetice. Dan danes samo sonce ni dovolj. Treba je še v solarij.
160726373-002Mladenič ima resne težave, ker je tako zelo zamišljen.
160726373-003Z mladežjo je bil na počitnicah France Rebolj, prijatelj Alojzije Domicelj.
160726373zKo je zmanjkalo prostora na zadnji strani, so se preostali podpisali spredaj. Z navadnim svinčnikom. Kemični svinčnik je bil patentiran leta 1906, a v naše kraje je zašel mnogo let kasneje.

Viri:


Kraj: Gradež
Datum: 28. avgust 1909
Avtor: neznan
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 25. 7. 2016
Oblika: fotografija

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. 18. 11. 2016 15:34

    Zanimiva razglednica! Ko bi le lahko ugotovili, kdo so ljudje na njej! Podpisana sta tudi moja sorodnika Josip Lavrenčič in njegova žena Mimi (Marija) Lavrenčič. Josipova sestra (tudi Marija) se je poročila z Alojzem Domiceljem, rojenim l. 1842. V kakšni zvezi pa je ta Alojz z Alojzijo D. (na naslovu razglednice) pa zaenkrat še ne vem.

Trackbacks

  1. 1931 Oplenac – Izlet članov Rdečega križa | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: