1915 Ljubljana – Regiment po cesti gre

Štorklja prinaša vojaškega dojenčka v pendeklcu z vso pripadajočo opremo – slinčkom, dudo – in vojaško kapo. Mar sporoča, da je človek že v plenicah določen za vojskovanje, da ne rečem kanonfuter? Ali zgolj, da je življenje borba, kakor jo pač kdo pojmuje?

Če bi se kaj razumela na različne uniforme, bi lahko napisala, katerim rodovom vojske pripadajo mladeniči iz gnezdec, tako pa mi ostaja le občudovanje slikovitih oblek, brhkih fantov, lepih deklet in prefriganosti ustvarjalca te razglednice, ki kar kliče po skoku v eno od uniform že zato, ker se ženske lepijo nanje kot muhe na med …

Ni važno, kdo je v obleki, da je le barvita in všečna. Tale fant ima na glavi fes. Je prišel iz anektirane Bosne in Hercegovine?

Blaženo se smehljata … Le kaj jima gre po glavi?

“Pa glih na žnabelce sem jo jaz kušnu,
pa glih na srčece sem glavco djal!”

Zasanjano strmita v prelepo skupno bodočnost …

“Kugla prletela,
v srce me zadela
in me močno ranila …”

“Al me, al me boš kaj rada imela,
ko bom, ko bom nosil suknjo belo,
sablji -, sabljico pripasano,
puški-, puškico nabasano?”

Kdo bi ji lahko ubranil?!

“Oblaki so rdeči – le kaj pomenijo?”
“Da vsi ti mladi fantje na vojsko pojdejo!” …

Že dolgo je, odkar sem slišala tole resda mirnodobsko zgodbo, v kateri pa nastopata možaka, ki sta v mladosti nosila eno od uniform z razglednice:

Tudi Franetov oče in Jakopov Janez sta bila namreč veterana I. svetovne vojne. Ob nedeljah sta pogosto sedela pred eno ali drugo hišo, se spominjala mladosti in si pripovedovala zgodbe. Včasih sta se tudi sporekla, a ko je beseda nanesla na Krajnce* sta si bila vedno edina: nista jih marala in vedela sta povedati samo najslabše o njih.

Franetov je rad rekel, da Krajnci še serjejo več kot Babnopoljci.

“Nekoč,” je pripovedoval “sem šel pozimi s kulami po poti in v kolesnici – lej ga, tak velik zmrznjen drek od Krajnca, da se je voz prevrnil, ko sem zapeljal nanj!!”

“Kako si pa vedel, da je tisto drek od Krajnca?”

“Saj so bile same luščine od fižola** v njem! Tak kup!” je pokazal.

“Jaaa,” pravi Jakopov, ki je imel ženo iz Podgore, torej s Krajnske, “potem si pa moral tiste luščine pobrati! … Bi jih imel za v poušter!”

* Krajnci so Babnopoljci rekli prebivalcem Loške doline, ti pa Babnopoljcem Kočevarji – eni so živeli v Deželi Kranjski, drugi so sodili v Kočevsko gospostvo ali kakor se je že pokrajinska enota imenovala)

** Fižola na Babnem Polju ni bilo, torej tudi drek ni mogel biti od Babnopoljca …