1935 Lož – Mesto Lož pred vojno
Na sliki je pogled na zimsko-zgodnjespomladanski Lož pred vojno, domnevno okoli leta 1935, in sicer s starotrške strani, izpod Malega vrhka. Vidi se lipov drevored, kapelica, Mlakarčkova gostilna in hiša nasproti, kjer je bil do obnove oziroma ponovne gradnje na portalu napis z vklesanim imenom zidarskega mojstra, ki jo je napravil. Desno sta notarjeva ter hiša krojača Škrbca. Če nisem v zmoti, se je zadnji Loški notar pisal Poznič. Menda v Ložu obstaja celo ljudska pesem o notarju – jo kdo od bralcev mogoče pozna?
Lož so avgusta 1942 požgali Italijani, po vojni pa je bil obnovljen in postal zelo drugačen kot je bil prej. Tu se vidijo tedanji skednji, kapelica, Lončičeva hiša, zadaj ena od številnih loških gostiln, po domače imenovana Pri Mlakarčku – zdaj je tam okrepčevalnica z duhovitim imenom Edina v mestu (… naj ji bo malo zastonj reklame, saj smo sami domači …). Te stavbe še stojijo, saj ob požigu Loža avgusta 1942 edine niso zgorele in so ene redkih, ki so še take kot pred vojno. Lesenih skednjev pa razen enega ni več, po vojni pa je bila sezidana tam še ena Mlakarčkova domačija, ki pa z gostilno nima zveze.
Križna gora na tej sliki s cerkvijo na vrhu od daleč ni videti drugačna kot danes, a v resnici je: romarska hiša in župnišče imata na sliki še streho in ne razpadata kot zdaj, tudi tedanjega vrta ni več. Na Križni gori je odraščala pisateljica in pesnica Magda Sražiščar – Magduška, Kriška Magda, avtorica povesti Ciganka, Dvoživke in drugih. Pesmi je objavljala v Kmečkem glasu ter na radiu Ljubljana in prejela kar nekaj priznanj zanje, gotovo pa je bilo zanjo največje priznanje velika popularnost in množično branje njene Ciganke, ki je izšla v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Na tem izseku je spredaj kapelica, ki je bila leta 1963 ob začetku gradnje Kovinoplastike porušena, kip Matere božje iz nje pa naj bi bil v župnišču Stari trg. V notarjevi hiši so bili nekaj časa poslovni prostori Kovinoplastike, pozneje pa je bila porušena. Za notarjevo hišo je bila stavba, v kateri je bil pred vojno med drugim zapor (iz njega je pobegnil revolucionar in politik France Popit), pozneje v zgornjih prostorih stanovanje direktorja Kovinoplastike, v osemdesetih letih pa spodaj zametki obratne ambulante Kovinoplastike in zgoraj računovodstvo.
Ko jim je cesar Ferdinand podelil mestne pravice, je bila to velika reč: smeli so imeti obzidje, imeli so semenj, in vsak, ki se je na novo priselil v Lož, mu šest let ni bilo treba plačevati davkov. Pa kdo ve kaj še. Tako so se v Lož priselili ljudje od vsepovsod in mu za vedno dali pečat drugačnosti, podjetnosti, imenitnosti …
Vseeno pa je treba omeniti še nekaj pomembnih Ložanov:
- V 18. stol. je tu oziroma na Križni gori živel Filip Jakob Repež, organist in skladatelj, ki je izdal tri zbirke nabožnih pesmi.
- Leta 1867 se je v Ložu rodil Fran Milčinski, sodnik in pisatelj, ki je pozneje napisal genialne Butalce in še marsikaj. Komaj tri leta star se je s starši preselil v Ljubljano. (Kaj bi bil šele napisal, če bi v Ložu ostal!!? (:-))
- V Ložu na sodišču je nekaj čas služboval pisatelj Hinko Dolenec, ki je v svojih zapisih pustil podobe notranjske dežele, njenih gozdov in divjadi v njem, pa tudi ljudi (n. pr. Vragov oče).
- Del svoje mladosti je v Ložu preživel sijajni pesnik in prevajalec Jože Udovič.
- Revolucionar Janez Hribar je poskrbel, da je po vojni v Loški dolini zaživela kovinsko predelovalna industrija…
Toliko o znanih Ložanih mimogrede in na pamet.
“Moje rodno mesto, katerega ne bom nikdar pozabila – Lož.” Tako je zapisala Mimi Bravec, ki je domači kraj zapustila še mlada, saj je odšla na šolanje v Ljubljano, Skopje in Zagreb, a se je vanj vedno rada vračala. Fotografija je iz njenega albuma, ne vemo pa kdo jo je posnel.Viri:
- Valči Gačnik, februar 2017, ustno
Slovarček:
- špancirštok: sprehajalna palica
- arežen: ostro rezilo z ročajem, ki se uporablja za čiščenje kož
- garbati: čistiti notranjo stran kože med pripravo na strojenje
Kraj: Lož
Datum: 1935?
Avtor: ni znan
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: 22. 2. 2015
Oblika: fotografija
RSS - Posts
V našem domačem družinskem arhivu so notarski zapisi iz let pred drugo svetovno vojno, ki se vedno začenjajo: ” Pri meni Pozniku Viktorju, javnemu notarju v Ložu oglasila sta se meni osebno znana…” Pred prvo svetovno vojno sta bila znana loška ckr. notarja Jakob Kogej in Gregor Demšar. Njuni notarski zapisi so še pisani v čudovitem rokopisu z žigom v rdečem pečatnem vosku
Hvala za dopolnitev in komentar! Gotovo bi se po hišah našlo še veliko dokumentov, ki so nastali pri notarju Pozniku in njegovih predhodnikih, saj so bile to vedno pomembne listine. Mislim, da je na neki plošči na pokopališču pri sv. Roku v Ložu tudi še zapisan priimek Poznik, seveda pa ne vem ali je povezan z notarjem Poznikom, je pa to v Loški dolini nenavaden priimek.
O notarju Pozniku smo v Starih slikah že nekaj omenili. Imel je dve hčeri , Melito in Dagmar, ter sina Marjana. Marjan je bil dolga leta pri Sv. Vidu za župnika. Prišel je takoj po vojni, kjer je bil vsa leta v partizanih. Leta 1945 je bil dodeljen na faro k Sv. Vidu in hkrati upravljal tudi faro v Rakitni. Njegov oče je sorazmerno mlad ovdovel, se poročil drugič in do smrti živel v Loški dolini.Večkrat je prišel na obisk k sinu in ostal pri Sv. Vidu po cel teden. Prav dobro se ga spominjam.
Hrib,v zapisu imenovan “kamniti hrib” je Tolsti vrh,lahko se zapiše tudi drugače?
Starih listin pa je v mojem kufru kar precej,od l.1851-1884 še v nemškem zapisu potem pa od raznih loških notarjev v slovenskem jeziku.Milena enkrat pogledamo.
Hvala z vse nadvse zanimive dopolnitve!
Vida, ti se pa le oglasi, ko boš v Ložu! Z veseljem bomo skupaj pogledali tvoje listine in slike in tudi kaj pripravili za objavo!
G.Valči Gačnik mi sporoča še eno dopolnitev: lesene stavbe na sliki, ki sem jih poimenovala skednji so bile v resnici konjušnica oziroma lopa, v kateri so stranke sodišča in drugi, ki so prišli po opravkih v Lož namestili – “parkirali” – svoje konje in vozove. Danes je to Mlakarčkov skedenj.