Skip to content

1955 Rudolfovo – Prijatelji za vedno

19. 04. 2017
tags:
by

Takole nasmejani smo se postavili pred fotografa sosedje različne starosti. Kdo ve kateri fotograf je zašel na Rudolfovo kar takole navadno nedeljo popoldne, kar sklepam po oblekah, ki niso najboljše (zahmašne) in tudi ne delavniške. Po drevju sodeč, ki nima listov sklepam, da je bilo to pomladi, prav gotovo pa leta 1955.

V tem obdobju smo že malo boljše živeli, vojni časi so se odmikali in čisto počasi prihajali boljši časi. Kar je najvažnejše, leta 1952 smo dobili elektriko, da nam ni bilo treba likati z likalnikom na žerjavico in svetiti s petrolejko. V trgovini so se dobile stvari, ki jih do takrat sploh nismo poznali, nismo več doma pražili ječmena za belo kavo, saj smo lahko kupili v trgovini projo, cikorjo in celo divko.

Tekstilno blago se je že dobilo v prosti prodaji v Ljubljani pri Janezu, pa tudi v trgovini Matičič v Begunjah smo lahko kupili kakšen meter tetre, ki je bila namenjena za plenice mi pa smo iz tega blaga sešili zavese. Nekaj let nazaj smo dobili blago samo, če smo prinesli prodat zobotrebce in nam je ga. Matičič zamenjala za tekstil.

Tudi pralni prašek Zlatorog smo si privoščili in celo kupljeno milo smo začeli uporabljati. Do takrat so naše mame prale perilo z doma narejenim milom in ga kuhale v bukovem lugu. V velik lonec je mama dala pepel od bukovih drv in zalila z vodo. To je sproti mešala, da je zavrelo, potem pa je stalo nekaj ur, da je padel gost pepel na dno lonca in to tekočino dodala vodi s katero je zalila perilo v čebričku, da se je močilo čez noč. Milo smo kuhali doma iz svinske maščobe ali govejega loja, ki smo ga kuhali nekaj ur, dodali lužni kamen in pustili počivat toliko časa, da je stopljena maščoba priplavala na vrh. To smo zlili v primerno posodo, še najbolje na lesen perivnik, da se je masa strdila. Ko je zorelo kak teden, smo milo razrezali na kose in bilo je pripravljeno za uporabo. Perilo smo dobro namilili, ga sprali v topli vodi in dali kuhat v prej omenjen bukov lug. Če je bil lug močan, je bilo perilo zelo belo, se je pa po takem pranju prej strgalo.

Časi so se potem hitro spreminjali in z njimi tudi navade ljudi in sedaj se takega življenja le še malokdo spomni.

Spredaj so otroci:

  • Karlinca Štritof, Korletava, oblečena v klotasto haljico,
  •  zraven Frenk Tekavec, Bahnetov, ki je v rekelčku in kravati,
  • pa še mala vedno nasmejana Romanca Štritof tudi Korletava, v karirasti plisirani kiklci.

  • Zadaj z leve je Ana Tekavec – Bahnetava mama,
  • pred njo Ana Tekavec – Bahnetava Ančka,
  • poleg nje Marija Rudolf – Zorcava Mima in
  • Draga Štritof – Korletava Draga.

Slovarček:

  • tahmašne obleke: boljše obleke, ki smo jih nosili k maši
  • delavnške obleke: obleke za vsak dan

Prispevek je napisala: Ana Ivančič.

Kraj: Rudolfovo
Datum: 1955
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 2. 3. 2017
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: