1965 neznano kje – Mornar Lojze
Le kdo bi vedel, kjer je fotografija nastala. Po avtomobilih v ozadju sodeč prav lahko kje v Združenih državah Amerike. Na fotografiji je Lojze Zbačnik najverjetneje s sodelavcem.
Naš stric Lojze ni imel svojih otrok, imel pa je nečakinje in nečake. Najbolj smo bili njegovi trije Hrbčanovi (Vilma, Vinko in Mirko). Pri nas je imel stalni naslov bivanja in z nami je hote ali nehote moral preživeti kakšno uro dopustniškega časa.
Živeli smo v vasi pod Bloščkom in naš svet sta bila gmajna in gozd. Lojze je želel, da postanemo malo bolj svetovljanski. Ugotovil je, da si velikosti ladje ne znamo predstavljati. Dolgo je obljubljal, da nam jo bo pokazal. A kaj, ko ni imel vozniškega izpita, prometne povezave z Blok so bile le enkrat ali dvakrat na dan v Ljubljano in včasih do Postojne. Ladja je bila zasidrana včasih celo v Italiji. Za Lojzeta je bilo to doma, za nas pa na koncu sveta.
Zgodilo se je, da je ladja nekaj dni stala v pristanišču na Reki, kjer je čakala mornarje, da se spet odpravijo na plovbo. Lojzetu se je porodila nora misel, da preden odide, tri bloške otroke odpelje na strokovno ekskurzijo. Sredi neke poletne noči nas je prebudil. Noro za tiste čase. Zunaj taksi, še sanjali nismo o taki vožnji. Z njim smo odšli vsi trije otroci in njegov oče Matevž, naš stari ata, kajti nazaj smo morali brez Lojzeta.
V avtu smo napol spali, in ko je sonce pokukalo v novi dan, smo zagledali obrise tovorne ladje Ljutomer. Imel je ravno toliko časa, preden je ladja odplula, da nam je razkazal vse prostore. Videli smo motor ladje v podpalubju, kapitanovo kabino s krmilom in radarjem. Za tamale Bločane je bil to povsem nov svet. Dedek je že potoval nekoč v Ameriko s »šifom«, kakor je imenoval tudi to ladjo.
Po ogledu nas je Lojze odpeljal v svoje »stanovanje«, sobico, kjer je preživljal mirne in včasih zelo burne dneve na velikem morju. Postregel nam je z zajtrkom. Tudi to je bilo nekaj posebnega, saj zjutraj nismo bili navajeni take hrane. Salama pa sir sta bila za bloške otroke priboljšek na kakšen poseben dan.
Spoznali smo njegove sodelavce mornarje, ki so vsi imeli zelo dolge lase spletene v kitke. Bila je neka nora stava in tako so »morali« po svetu s takimi frizurami.
Po naši ekskurziji je Lojze odpotoval. Lahko, da ga je ravno takrat nekdo fotografiral na drugem koncu sveta.
Z bratom sva to zgodbo pripovedovala jeseni v šoli, ko smo morali predstaviti zanimivo počitniško zgodbo. Učiteljica Brona je bila navdušena, saj je tudi ona zelo dobro poznala Lojzeta.
Prispevek je napisal nečak Mirko Zbačnik.
Kraj: neznan
Datum: neznan
Avtor: neznan
Zbirka: Vilma Dobrin
Skenirano: 5. 6. 2017
Oblika: fotografija
RSS - Posts
To pa je bilo enkratno, neponovljivo doživetje.
Zagotovo, le da se brata spomnita več pametnega, jaz pa le lepih mornarjev.
Najbolj od te dogodivščine so mi v spominu ostali mornarji s kitkami. V bistvu niso bili veliko starejši od mene. Moda dolgih las pri fantih je bila takrat tudi na Blokah že na vidiku.
Vem, da sem Lojzeta vedno, ko je prišel z ladje, povprašala o teh fantih. Pozdravljano te, je rekel. In bila sem vesela. Enkrat pa se ne na moje vprašanje obrnil stran od mene, si obrisal solze in mirno rekel, da sta dva zgorela v požaru, ki se je zgodil na ladji. O tem požaru je napisano tudi nekaj v uradnih virih.
Bi to lahko bila Argentina (glede na znamko piva v ozadju)?
Ladja Ljutomer: Bujenje, nenapovedano, okoli polnoči, taksi, spanje (nekaj ur) v kabini in za zajtrk sadje, ki mu še danes ne vem imena (neko južno sadje), vožnja z vlakom do Postojne…
Lepi spomini in za takratne čase dobra dogodivščina.