Skip to content

1960 Velika planina in Ojstrica – Planinski pohod

18. 10. 2017

Dolgoletni šolski upravitelj na Uncu (1953-1978) Roman Gorjan je bil gonilna sila tako kulturnega kot planinskega življenja Unca, Slivic in Ivanjega sela. Bil je neutruden režiser, mladinke in mladinci smo kar pogosto na oder postavili kakšno igro.

Bil pa je tudi neustrašen pohodnik in gornik. Pogosto organiziral kak planinski pohod, mladi smo se mu z veseljem priključili.

Tako smo se 22. avgusta 1960 (bilo nas je okoli deset) podali z vlakom do Kamnika, od tu pa peš na Veliko planino, čez Presedlaj do Korošice in se 23. 08. 1960 povzpeli na 2.350 m visoko Ojstrico. Iz Korošice nas je vodila pot na Kamniško sedlo, izognili smo se visokim hribom in se 24. 08. 1960 preko Kokrškega sedla in Krvavca zadovoljni vrnili v dolino z dogovorom, kmalu nasvidenje.

Takole nas je Roman Gorjan učil hoditi v hribe: nobenega zaletavanja, hitenja, le počasi in vztrajno, le kratek oddih in to kar stoje, pa spet naprej, pa boste prišli na cilj.

Prva točka našega pohoda je bila Velika planina (22. 08. 1960), kamor smo prispeli po nekaj urni hoji iz Stahovice. Tu smo tudi prenočili.

Od leve:

  • Tone Jernejčič, Špelin, Slivice 19;
  • učitelj in vodja odprave Roman Gorjan;
  • Franc Perko.

Zanimiva je naša oprema; učitelj Roman Gorjan je imel vetrovko in pumparce, ostala dva pa sva bila kar v suknjičih in dolgih hlačah.

V lepem, sončnem vremenu smo se 23. avgusta znašli na vrhu 2350 m visoke Ojstrice. Izgleda, da se nas je od koče na Korošici na Ojstrico podala le najbolj junaška polovica. Pod nami je v vsej lepoti zasijal Robanov kot. In prav od tu je prav takrat na vrh prišel znameniti pripovednik in ljubitelj narave Joža Vršnik, po domače Robanov Joža (1900-1973).

Njegov sorodnik Klemen je napisal takole:

Joža je bil menda zelo tankočutne narave. Spoštljivo je opazoval naravo, živali, človeka. Najraje je bil z živino, z ovcami in kravami. Poleti je bil v kotu, na planini, kjer je s sestro Kristino molzel krave, včasih jo je mahnil na Krofičko, k ovcam, na Covnikove travnike in Strelovec in se od tam razgledal po celi Solčavi. Po pripovedovanju je bilo njegovo življenje prežeto s ponižnostjo, preprostostjo, delom in spoštovanjem bližnjega.

Mohorjeva družba je izdala njegovo knjigo: Preproste zgodbe s solčavskih planin.

Z leve:

  • Franc Perko,
  • Tone Jernejčič,
  • nepoznana,
  • Leopold Mulec,
  • Roman Gorjan,
  • za njim Joža Vršnik – Robanov Joža iz Robanovega kota.

Kraj: Velika planina, Ojstrica
Datum: 22-24. avgust 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 7. 9. 2017
Oblika: 2 fotografiji

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: