1960 Rakek – Slavka pa jst

Prav tako sliko imama sama, ampak sem si rekla, kdo bo pa gledal to mulo. Potem mi jo dala Slavka in rekla, naj jo objavim. Takrat smo stanovali pri stari mami na Kamniti poti in bili s Slavko sosedje.

Tule imam enih šest mesecev in do tega dne sem mami fejst pila kri. Starejši se verjetno spomnite tistega malega kuhalnika na elektriko, ki je imel v spiralo zvito grelno žico. Rešo smo mu rekli. In vsako noč, tam okrog dveh zjutraj, sem se zbudila in kričala na vse grlo pa mi je morala mama gret kamilice. Tisti rešo ni bil nikakršna indukcijska plošča in preden se je segrel sam, je minila cela večnost. Potem se je moralo segreti še tisto v lončku. Nekega zgodnjega jutra sem mamo ponovno prebudila z dretjem (To je bila novejša izvedba reka: »Mati, kave bi!«) in vstala je, kaj bi drugega, priklopila rešo na elektriko, pristavila lonček s kamilicami, sedla in me ujčkala med tem, ko sem se drla. Potem sem prenehala, mama je bila utrujena in je zaspala. Prebudila se je, ko je nekaj zadišalo – po zažganem loncu. Od tedaj se ponoči nisem več prebujala.

Sej sem pa že stara. Najprej sem to ugotovila, ko so me začeli otroci, ki so šli iz šole, pozdravljat. Zdaj so me začeli pozdravljat tudi že starejši otroci. Sem pa res že stara. Se še kdaj kakšen za mano obrne le, če se trapasto oblečem. Žvižgajo pa ne več. Naš ata je vedno rekel, da se žvižga psom pa vlakom. Potem so rekli, da babam po petdesetem žvižga samo že ekonom lonec. Pa tudi ekonom lonca nimam več. Včasih me kdo vpraša, koliko sem stara in rečem da 65. Potem pa vsak reče: »Mater dobro zgledaš za petinšestdeset!« Ne kozmetika in lepotna kirurgija, sistem je važen.

Kraj: Rakek
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Slavka Ivačič
Skenirano: 12. 1. 2017
Oblika: fotografija