1971 Stari Kot – Zimska romanca
Čudovita zimska fotografija: iskra konjiča, razkošne sani za potnike, na sedežu pa Jerčinov stric iz Starega Kota namesto Dedka Mraza.
Tilka Klepac se dobro spominja tistih časov, ko so še potovali s sanmi, če je bilo ravno nujno, drugače pa so se tiščali doma na toplem in po malem kuhali žganje:
Za žganjekuho je skrbela mama. V jeseni je vsak dan nabirala sadje po domačem sadovnjaku in po sadovnjakih zapuščenih požganih domačij, katerih domači, lastniki, so živeli v Franciji ali po drugih krajih v Sloveniji. Najbolj so bile obrajtane tepke in moštarce. Sliv je bilo v Binklu zelo malo. K temu delu je vzpodbujala tudi nas manjše otroke (mene in Ivana), Zvone in Tone sta pomagala atu. Ko smo napolnili z zdrobljenim sadjem vse sode, ki smo jih premogli, smo jih dobro zaprli in začeli s kuho šele po Novem letu. Mama je skrbela, da je delo potekalo prav, mi pa smo nosili sneg v sod, da se je voda neprestano hladila, in drva. Skuhali smo okrog trideset litrov. Mama je bila zelo ponosna na to in je rada ponudila svoj izdelek, ko so prišli ljudje na obisk ali pa mimoidočim. Tega pa ni storila samo zato, da bi jo pohvalili, ampak zato, ker je bila družaben človek in si je želela družbe in klepeta, česar pri nas ni bilo. Prvič je bil oče bolj redkobeseden, drugič pa je bila naša domačija na samem, vstran od glavne ceste v vasi.
Nekoč je mešala šnops. Zdel se ji je malo premočan, (alkoholometra ni bilo), pa je dolila malo kapnice. Vsebina je bila v trenutku meglena. Bila je žalostna in je rekla: »Zdaj pa imam breško meglo.« Tudi ta megleni – beli šnops se je spil in drugo leto je bila bolj pazljiva.
Na kozarček šnopsa in na čik je prišel skoraj vsako nedeljo Koroščev stric Jakob. Že ko je stopil skozi vežna vrata, je kričal: »Dorica, imaš kaj čikov?« Mama se je nasmejala in mu prinesla polno kavno skodelico čikov. Jakob jih je razkopal in zbezal ven preostali tobak in si naredil nekaj novih cigaret. Tobak je zavil v časopisni papir. »Kje je pa šnops?« je nato vprašal in pomenljivo pogledal mamo. Mama je vzela flaško od 2 dl in jo napolnila s šnopsom. To sta ata in Jakob izpraznila do kosila. Jaz sem navadno sedela zelo blizu njih, ker sem takrat izvedela polno novega, in sicer kaj se dogaja v Novem Kotu in Prezidu in kako je bilo v Franciji, na Hrvaškem in v Rusiji. Na ta način sem vsako nedeljo izvedela nekaj novega. Za mizo me ni nobeden opazil, moja »kaseta« pa je pridno snemala.

Te sanke imajo ozke sančnice in so za njimi ostajale le ozke sanine in gaz za njimi ni bila prav udobna za pešačenje. Teretne sanke gozdarjev za prevoz in vleko lesa pa so puščale širšo gaz, po kateri je bilo mogoče udobneje hoditi. Sanke, kakršne so na sliki, so rabili le za prevoz k maši, v trgovino v Prezid ali na Lazec, za na obisk – skratka za bolj nobel opravke.

Čudovita posebnost so, škoda bi bilo, če bi se uničile … Le konj ni več, ki bi jih vlekli in snega tudi ne.
Slovarček:
- sukna (Babno Polje): zgornji del moške obleke, suknjič
- šnops: žganje
- breška megla: megla v pokrajini južno od Čabra, okoli Osilnice in Plešc. Prebivalce teh krajev so na Babnem Polju, v Prezidu, na Kozjem Vrhu in okolici imenovali Brežani, ženske pa Breške. Slednje so bile znane po tem, da so poleti prinašale v hladnejše kraje (včasih tudi v Loško dolino) v koših prodajat zgodnje hruške (imenovane letne hruške, jakopovke, kočievarce ali sutke) in riesence – borovnice. Izraz breška megla so uporabljali kot sinonim za šibko žganje.
- obrajtan: cenjen
- teretne (sanke): tovorne
- nobel: gosposki, plemenit
Viri:
- Tilka Klepac, Spomini, rokopis, 2017
- Miro Žagar, Gornje Jezero – Kozji vrh, januar 2018, ustno
- Slavko Ožbolt, Markovec, januar 2018, ustno
Kraj: Stari Kot
Datum: 1971
Avtor: ni znan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 11. 12. 2017
Oblika: fotografija