1886 Haasberg – Šivilja

Na sliki je prababica Slavke Repolusk. Žal tudi ona ne ve o njej veliko – ne priimka, niti drugih osebnih podatkov, niti kje je pokopana. Datum nastanka fotografije je zatorej uganka. Navedena letnica pa je nastala po verjetnostnem izračunu.

Imenujmo jo Šivilja. To delo je opravljala pri Windischgrätzih v 19. stoletju. Kdo ve, kako ji je bilo. V ne prav svetli sobi je šivala po 12 ali več ur na dan, od zore do mraka. Zato je imela brezplačno sobico in verjetno tudi hrano. So ji plačali? V osemdesetih letih 19. stoletja je dunajska šivilja za dvanajst srajc zaslužila dva goldinarja in 50 krajcarjev. Tudi prostih dni ni imela veliko, zabave pa sploh ne. Konec dneva so jo pekle oči od šivanja in boleli prsti od neprestanega vbadanja v svilo, loden, brokat in druge materiale. Šivalni stroji so že obstajali, a dvomim, da ga je imela.

Kot je bilo tiste dni običajno, si je gospoda služinčad (tudi šivilja je to bila) lastila in menili so, da lahko z njimi počnejo, kar jih je volja. Gospodje so se tako tudi radi pozabavali s služabnicami. Šivilji se je zgodilo prav to in z nekim židovskim gospodom je dobila hčerko Jedrt, ki se je rodila leta 1866. Sklepam, da je imela Šivilja tedaj dvajset let ali pa tam nekje okrog in ima na sliki 40 let – tako sem določila letnico nastanka fotografije. Le ona je vedela, kako se je prebijala sama z otrokom, kakšne muke je prestajala, ko so jo vsi vaščani gledali postrani in o njej govorili grde besede. Ne, ni ji bilo z rožicami postlano.

Da prav nobeni šivilji v bližini Juda ni bilo lahko pa razberemo tudi iz članka, ki ga je leta 1901 objavil časopis Slovenski list. Takole piše:

»Ostuden dokaz židovske krutosti prinašajo dunajski antisemitski listi. Ondi je namreč tožil pred sodiščem neki jud Samuel Štern neko šiviljo, ki mu je robila robce in drugo za trgovino. Šivilja je namreč zastavila nekaj robcev in to je dalo židovski hijeni povod, da je tožil. Pred sodnijo pa je bila šivilja popolnoma oproščena in Žid je odnesel še daljši nos kakor onega, ki je imel poprej. Šivilja je namreč pred sodiščem izpovedala, da mora delati po 36 ur zaporedoma, a jud jej plača za to – čujte: trideset novčičev! Torej niti en novčič za jedno uro dela! Šivilja je med solzami tožila, da ne more živeti ob tako bornem zaslužku in ker jej je še mati bolna, morala je zastaviti robce. Sodniki so se zgražali nad zversko krutostjo Žida in so ubogo šiviljo jednoglasno oprostili. Žid je revici seveda takoj odvzel ves zaslužek. Tako delajo židovski trgovci z ubogim krščanskim ljudstvom, potem ni čuda, ako prodajajo vse za tako ceno in konkurirajo krščanskim tvrdkam. A na tem židovskem blagu se drži nebroj solza ubogih žrtev židovske krutosti, vzdihov – in krščanske krvi! Vsakdo, ki vse to pomisli, se mora z studom obrniti od židovskih prodajalnic kaj še, da bi delal za iste reklamo! Ker smatrajo nekateri judje krščanska dekleta pa še celo za svoje klavne žrtve potem ni čudo, da se jim ne smilijo tudi uboge šivilje.«

Najslavnejša grajska šivilja pa je Bogdanka, ki jo je v pravljici z naslovom Šivilja in škarjice opisal Dragotin Kette. Prvič je bila objavljena leta 1896 v reviji Angelček.

Kaj čm rečt? Je lepa zadnja stran, rada jo gledam, ampak povedati pa nimam nič.

Viri:

• Slovenski list (01.06.1901), letnik 6, številka 22. URN:NBN:SI:DOC-HZGIC0MY from https://www.dlib.si
• Slovenski narod (25.02.1889), letnik 22, številka 47. URN:NBN:SI:DOC-6V7BMCNVfrom https://www.dlib.si

Kraj: grad Haasberg, Planina pri Rakeku
Datum: 1886
Avtor: neznan (Souvenir)
Zbirka: Slavka Ivačič
Skenirano: 12. 1. 2017
Oblika: fotografija