Skip to content

1961 Novi Kot – Štodlov ata s konjem in spomini na koline okrog leta 1955

23. 02. 2018

Bilo je leta 1961, ko je Tone Lampreht fotografiral gospodarja Toneta Mavrina z domačim konjem Todorjem, močno, a krotko delovno živaljo.

Zelo drugačni časi so bili to v vseh ozirih. Kdo še dela s konji, kdo še redi kokoši in prašiče?

Samo spomini so ostali. Tilka Klepac, dekle z domačije, kjer je nastala ta slika, je nedavno zapisala, kako je bilo, ko so na njihovi domačiji pozimi zaklali pujsa.

DOMAČI PRAZNIK

Mama je vsako zimo zredila po dva prašiča. Klali smo največkrat vsakega posebej, prvega za 29. november in drugega okrog novega leta. Naš klavec je bil očetov stric Gregor Tušek, ki so ga klicali Grga. Bil je visok, suh možakar s košatimi brki, vsaj takega imam v spominu. V meni je vzbujal strahospoštovanje. Mislila sem, da so prašiča zaklali že zato, ker je on prišel k nam.

Starši so vstali zgodaj zjutraj. Treba je bilo vse postoriti v hlevu in še pripraviti za koline, kar se ni naredilo prejšnji dan, preden se je prikazal stric Grga in pa ljudje, ki so držali prašiča (držači). Preden so šli klat, jim je mama postregla z žganjem, s pravo kavo in s puóhlni (kvašeni flancati). Za držače so prihranili tudi suho meso iz zaseke od lanskega leta in kruh. Kri je v mojih otroških letih prestregla mama, kasneje pa smo jo nadomestili otroci. Vzela je veliko vandlo in kuhalnico. Z njo je kri ves čas mešala, da ni šla v kepe. Manjši otroci smo takrat navadno še spali in nas je zbudilo cviljenje prašiča. Ven smo se prikazali, ko je nastopila tišina.

Delo se je nadaljevalo v kuhinji. Pod smo posuli z žaganjem (s pilanco), da smo ga po končanem delu lažje poribali. Držači so noter prinesli dve mizarski stolici, gor položili večji lesen ploh, na katerega so dali ležat prašiča z nogami navzgor. Mama jim je zopet postregla žganje. Vsi držači so bili povabljeni na pražena jetrca in svež domač kruh. Navadno so se vsi odzvali, in medtem ko je mama pripravljala jetrca, pridno pomagali klavcu. Po malici so odšli na svoje domove, pri delu pa smo ostali domači. Spominjam se, da je stric imel zelo nabrušene nože. Neprestano nas je podil vstran, da se ne bi kdo porezal.

Najprej je prašiča na suho obril, nato ga je prerezal po trebuhu, da je ven vzel čreva. Pri mesarjenju je sproti pobiral z zajemalko kri, ki se je stekala na dnu trupa. Ker pri nas ni tekoče vode, smo čreva prali doma z vodo iz štirne. Mami sta prišli na pomoč dve sosedi, da so dale čreva narazen in obrale črevno mast. Pri tem delu so zelo pazile, da niso prerezale črev. Pri pranju smo pomagali tudi otroci. Naše delo je bilo vlivanje vode z lončkom v čreva, da so ženske lahko prale. Po pranju črev je prišlo na vrsto kosilo: svinjska juha z rezanci, meso iz juhe in pečena svinjska ribica, pražen krompir in dve vrsti solat (rdeča pesa in zeljnata solata iz glav, ki jih je mama hranila v kleti).

Meni tega dne ni bilo nikoli lepo, ker mi je smrdela vsa hiša. Šele takrat, ko smo pospravili po kuhinji in prezračili prostore, se je zame začel praznik. Uživala sem ob cvrtju špeha, ker je bilo notri precej velikih mesnatih ocvirkov in smo jih lahko s kuhalnico lovili in jedli. Krvavic ni delal klavec, ampak mama – tudi te so mi šle v slast. Takrat smo naredili le toliko krvavic, mesenih in pljučnatih klobas, kolikor je bilo črev – le teh se takrat ni kupilo. Krvavice smo nesli tudi bližnjim sosedom. Kar jih je ostalo, smo jih dali na hladno, da se niso pokvarile, ker ni bilo ne hladilnikov ne zamrzovalnih skrinj. Na srečo so bile takratne zime zelo mrzle in smo krvavice prej pojedli, kot bi se pokvarile. Kmalu pa so zopet klali pri sosedovih in smo dobili krvavice v pokušino. Tako se je zgodba ponavljala do februarja. Meso in slanino s hrbta smo dali v rasolo, po štirinajstih dnevih pa v sušilo. Spomladi smo suh špeh zmleli za zaseko. Ko smo jo tlačili v »dežo«, smo dali vmes suhe klobasice in dva večja kosa suhega mesa. To je bilo zelo dobro. Vsa zaseka je dišala po suhem mesu. Privoščili smo si jo po težjem kmečkem opravilu, tudi raznovrstni žganci, zabeljeni z zaseko, so bili prava poslastica. Meso in klobase pa so bili za gospodinjo nekakšna skrita rezerva, kamor se je lahko zatekla ob nenapovedanih, za družino pomembnih obiskih ali pa za družinska praznovanja.

V Starem Kotu pri Jerčinovih pa so od enega prašiča ves špeh zrezali na majhne koščke ali pa zmleli in scvrli za mast in ocvirke, špeh z drugega prašiča pa so sneli v celoti, tako da so bile vidne le štiri luknje od nog. Na tem svinjskem plašču je klavec pustil tudi malo mesa. Ta špeh so potem nasolili in dali v rasolo kot pri nas. Ko se je špeh razsolil, so v luknje vtaknili dve močni palici, odnesli na sušilo, ga s škripcem dvignili in obesili, da se je okadil in na zraku posušil. Posušenega so en del zmleli za zaseko, lepše dele pa pustili v večjih kosih in jih shranili v shrambo kot suho meso.

Za našo vas je bilo značilno, da je vsaka gospodinja pridobila nekaj ugleda, če je zredila čim debelejšega prašiča. Prašiča nismo tehtali, pač pa se je ocenjeval po debelini maščobe na hrbtu, ki so jo izmerili s pokončno prislonjenimi prsti dlani. Dva prsta špeha je imel bolj reven pujs, normalen pa vsaj tri ali štiri prste. O špehu so veliko govorili, saj je pomenil veliko moči za delo.

Kmalu po letu 1955 so se postopki in navade pri klanju prašiča začele spreminjati – prašiča niso več brili, ampak šopali, to je oparili in potem odstranili ščetine; niso ga več razsekali v hiši, ampak obesili v skednju, dalo se je že kupiti očiščena goveja čreva, zato so začeli delati klobase kožarice in podobno.

Kakšno sožitje diha iz gospodarja in njegove živali!
Zapisano ostane, povedano se pozabi. Šele med pisanjem prispevka pa se je pokazalo, da je slika nastala leto pozneje, kot je zapisano – istega dne kot tista v prispevku o nedelji pri Mavrinovih in da jo je posnel Tone Lampreht.

Slovarček:

  • vandla (Novi Kot): velika emajlirana skleda z dvema ročajema
  • rasola (Novi Kot): slana raztopina soli z začimbami za zorenje mesa pred sušenjem, razsol
  • sušilo, sešieu (Novi Kot): dimnica za prekajevanje in sušenje mesa; v Loški dolini se imenuje tudi diera.
  • črevna mast (Novi Kot): maščoba v trebušni votlini prašiča, ki se drži črev. Porabi se zmleta in scvrta s čebulo v masi za krvavice in bele (jetrne) klobase. V Loški dolini poznamo izraza obáčouna in čejvna mast
  • puóhlni (Novi Kot): kvašeni flancati; v Loški dolini so to tašce

Viri:

  • Tilka Klepac, Spomini, februar 2018, rokopis

Kraj: Novi Kot
Datum: 1961
Avtor: Tone Lampreht
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 22. 12. 2017
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: