1960 Javoršce – Ravenska enajsta šola
Pot v šolo in domov je bila včasih za veliko bloških otrok dolga in naporna. O kakšnih šolskih prevozih ni bilo govora, osebnih avtomobilov praktično ni bilo, otroci so bili prepuščeni pešačenju po prašnih cestah in stezah, v družbi sošolcev iz domače in sosednjih vasi. To je bila prava enajsta šola bloških otrok. Cankar je v svoji črtici Moje življenje napisal: “Mnogo kaj sem študiral v življenju, a toliko bogate in koristne učenosti, kot jo daje učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli.”
Osnovna šola v Novi vasi je od vasi Ravne oddaljena po cesti kakšnih 5 km. Vse je odvisno od tega, katero pot boš ubral. In tu so bili ravenski šolarji neskončno iznajdljivi. Pot od doma v šolo je po navadi vodila po najkrajši smeri, saj so starši poskrbeli, da otroci niso šli prezgodaj od doma. Vila se je čez Javoršce, po bližnjici mimo Topola čez Krvice do pod Hudega Vrha in nato skozi Faro do šole. Pozimi, ko je bližnjice pokril sneg in zameti, pa so morali po glavni cesti čez Studenec in Podveliki Vrh v Novo vas.
Velika svoboda in izbira pa je bila navadno na poti domov. Po šoli je večkrat sledila kakšna igra med dvema ognjema, večkrat so počakali tudi sošolce, ki so bili iz tega ali onega razloga zaprti, potem pa so skupaj krenili domov. Skoraj nikoli niso šli po najkrajši poti. Mahnili so jo po bližnjici mimo kovačije pri Betici, do gostilne in trgovine v Podvelikem Vrhu, včasih pa celo čez Veliki Vrh, ker je bilo tam jeseni obilo sadja in polne njive repe. Nadaljevali so čez Studenec in zavili čez hrib Belovko, kjer je bilo obilo priložnosti za igro. Pot so zaključili še z ovinkom mimo Lesarjevega mlina. Vse skupaj se je tako velikokrat raztegnilo iz ene v dve uri ali še dlje. Če so nekoliko starejši šolarji, ki so znanje več let utrjevali v istih razredih, napovedali “vojno” Metuljcem ali Hudovršcem so šli seveda čez hrib Brinšček in Hudi Vrh, kjer so se “spopadli” in nato skozi Topol na Javoršce. Spopadi med metuljskimi “junci” in ravenskimi “cigani”so bili pogosto na dnevnem redu.
Na avtobus Ljubljana – Loški Potok tudi otroci prvih razredov, ki so šli pozimi domov v temi po popoldanskem pouku, niso smeli. Le v najkrajših dneh okoli Božiča in v visokem snegu so učitelji popoldance iz najbolj oddaljenih vasi, med njimi tudi Ravence, spustili domov kakšno uro prej, da so prispeli še pred trdno temo.
Slika je nastala na Javoršcah zgodaj spomladi, ocenili smo da leta 1960. V kotanjah je bilo še nekaj zaplat snega. Šolarji so se vračali domov, Ravencem sta se napoti pridružila tudi Lovranova fanta iz Topola. Malo sta podaljšala pot, a nič ne de, bilo je pač bolj zabavno. Po spominu jih je pred aparat postavil en Amerikanec, ki se je peljal po cesti proti Loškemu Potoku. Šolske torbe so postavili pod grm in nastala je čudovita slika vaških gaunarjev iz tistega časa. Obleka, obutev in pokrivala niso bili najpomembnejše stvar, kažejo pa na veliko skromnost takratnih otrok.
- Jože Zgonc – Lovranov iz Topola in
- Karel Doles – Trhlenov iz Raven.
Zelo fantovsko sta si na glavo posadila kape, Korle pa je še kljubovalno potisnil roke v žepe.
- Janez Vesel – Lenčkov, Ravne in
- Dušan Doles – Trhlenov, Ravne, sta imele lepe pletene kape.
- Andrej Turk – Lovretov, Ravne,
- Jože Kovačič in
- Janez Kovačič – Bločenova, Ravne.
Vsi so v gumijastih škornjih Borovo, verjetno skrbno podpisanih s tintnim svinčnikom na notranji strani bote, da se niso zamenjali v šoli. Kape so že bolj fantovske, usnjene in s šilki.
- Edina deklica v skupini je Marija Knavs – Povletova, Ravne v okovanih gojzarjih,
- ob njej sta še Janez Zgonc – Lovranov iz Topola in
- France Kovačič – tudi Bločenov, Ravne.
Še zaključimo s Cankarjem:
Enajsta šola, Bog s teboj! Milo se mi stori kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja.
Slovarček:
- gaunar: neugnan, nemiren, divji fant
- bota: visoki del škornja
Viri:
- Andrej Turk, Ravne
- Jože Doles Ravne
Kraj: Javoršce – križišče nad Ravnami
Datum: 1960
Avtor: neznan
Zbirka: Andrej Turk, Ravne
Skenirano: 17. 9. 2018
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Super zapis! Lepi spomini tudi na lastno pot v šolo. Zato je toliko bolj nenavadno, da so recimo pred dnevi na eni od TV postaj, v poročilih zavrteli posnetek- “izjemnega podviga” in sicer, je učiteljski zbor, skupaj s starši “odkril” da lahko otroci hodijo v šolo PEŠ, pa ne sami, da ne bo pomote- v spremstvu prostovoljcev! In k temu so dodali, da se že bojijo dneva, ko jim bo prostovoljcev zmanjkalo, in otroci bodo spet”prikrajšanji ” za peš hojo… Pa razumi kdor more!
Se mi je kar milo storilo, pa ne toliko zaradi pogosto citiranega Cankarja, kot zaradi trdoživih bloških otrok – in ker tudi sama vem, kakšne so bile te poti v šolo in iz nje. Mojo malo sestrično s Poljan pa je oče več let pred šesto zjutraj, ko je šel v šiht na Gaber, na mopedu peljal v šolo, kjer je pri kuharici dremala do pouka. Po njem je šla pa peš ali pozneje del poti z avtobusom, ostalo pa sama peš po gozdu domov – popoldne ali ponoči, pozimi in poleti. Zdaj tam strašijo medvedje in si nihče ne upa sam v gozd brez puške, takrat pa so medvedje samo hodili kar tako po njivah in na vrt okoli vasi lomastit po sadju…kakor nemara še zdaj.
Strinjam se z obema piscema pred mano. Tudi jaz imam lepe spomine na peš pot v šolo. Ni bila tako dolga (Bezuljak – Begunje), prigode pa podobne:jabolka in hruške na Cencovem in Matičičevem vrtu, repa pa na Krževcah.