1959 Slivice – Lambretta 125 Li

Na našem dvorišču, Slivice 8, sva se jeseni 1959 z mamo Lucijo povzpela na Lambretto v vsej takrat veljavni bojni motoristični opremi (jaz v bundi, navadna kapa in očala, običajne hlače; mama seveda v krilu, takrat ženske še niso nosile hlač, pokrita z ruto). Da gre za jesen je razvidno iz velikega kupa garivcev na dvorišču.

V drugi polovici petdesetih let, ko so tudi na vas pričeli prihajati Tomosovi mopedi colibriji, posebej pa še frajerske Vespe, so se pri nas odločili, da bodo kupili bolj klasično Lambretto. Nakup ni bil tako enostaven, bilo pa je nekaj mladih fantov na Rakeku, ki so se ukvarjali s to rečjo in so denar prešvercali v Italijo, tam plačali vozilo in čez čas je prišlo obvestilo, da je Lambretta na carini.

Več zanimivih zgodb je povezano z našo Lambretto: prva je, kako smo leta 1958 gajstno nabirali jelove češarke in jih vozili v destilarno na Unec, da smo zaslužili denar za motor, druga zgodba je povezana z zdravniškim pregledom za šoferski izpit, tretja pa, kako smo takrat delali šoferske izpite. Pa si tokrat oglejmo, kako sva z mamo Lucijo podala na zdravniški pregled.

Lambretto smo imeli, registrirali smo jo, nihče pri nas pa ni imel vozniškega dovoljenja, pa smo se vseeno vozili okoli doma, pa tja do Postojne, kjer smo kupovali mešanico, dokler ni bila julija 1961 zgrajena bencinska črpalka na Rakeku.

Opraviti je bilo torej treba šoferski izpit. Kar vsi trije (oče, mama in jaz) smo se ga lotili. Najprej je bilo treba dobiti zdravniško spričevalo, ne vem zakaj sva se z mamo odločila, da greva ponj v Kočevje. In kako priti do Kočevja? Kar na Lambretto vsa se vsedla in se preko Blok, čez strmi in vedno razriti Boncar, Sodražico, Žlebič in Ribnico podala v Kočevje. Jaz sedemnajstletnik sem vozil, seveda brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Po precej razriti makadamski cesti z malimi kolesi Lambrette ni bilo prav lahko voziti. Pa sva se kar srečno pripeljala do zdravstvenega doma v Kočevju in uspešno prestala preizkušnjo vida. Ko sva se vračala nazaj, naju je v Ribnici ustavil miličnik. V strahu sem se ustavil, razmišljal kaj bo, ali bo treba peš domov, pa je bil ta miličnik le Marcelanov Cveto iz Unca, ki naju je prepoznal, in sva se po kratkem prijetnem pogovoru odpeljala naprej proti domu.

Slovarček:

• garivci: veje za kurjavo
• gajstno: zagnano, z vnemo

Kraj: Slivice
Datum: 1959
Avtor: nekdo je pritisnil na moj fotoaparat
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 8. 10. 2018
Oblika: fotografija