1941 Planina – Podrti most

Slika mostu med Planino in Lazami, imenovanim tudi laški most, je nastala po drugi svetovni vojni ali kmalu po tem, ko so ga zrušili, to pa je bilo maja 1941.

Ker sama o tem nič ne vem, slika je pa zanimiva, sem vprašala dva, ki te stvari poznata. Po prvem viru, ki ne želi biti imenovan, naj bi most podrli Italijani ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo, ko so ga obstreljevali s Planinske gore. Stražila sta ga dva brata, bivša avstro-ogrska vojaka, ki sta ob njem vztrajala tako dolgo, dokler niso začele granate padati nevarno blizu in še preden so zadele most, sta zapustila položaj. Na mostu je nekdaj stalo tudi znamenje sv. Janeza Nepomuka, zavetnika zoper poplave in zaradi tega so njegovi kipi stali ob mostovih po vsej srednji in v velikem delu zahodne Evrope. Ostanki laškega znamenja so še pred nekaj leti ležali ob mostu v bližini katerega se je v šestdesetih letih 20. stoletja zgodila nesreča. V njej naj bi utonila ženin in nevesta, ki sta se peljala k poroki.

Drugi vir, ki je želel, da ga napišem kot enega izmed virov, a ga ne morem, ker prvi ne želi biti imenovan, mi je povedal nekolikanj drugačno zgodbo. Obe imata skupen podrt most in dve smrtni žrtvi. S slike je razvidno, da sta porušena najmanj dva nosilna stebra in del dovoza na planinski strani. Take poškodbe bi granata iz topa manjšega ali srednjega kalibra, kakršni so bili na Planinski gori, ne naredila. Po njegovem mnenju in enoglasnem izročilu v Lazah, bi to lahko storili jugoslovanski vojaki ob umiku, da bi Italijanom onemogočili ali otežkočili napredovanje. V tem primeru ga Italijani sami, če so želeli napredovati proti Lazam, ne bi uničili. Most je bil na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja še vedno lesen, najedala pa sta ga zob časa in voda, zato je bil predvsem v sredini nevaren, saj so manjkale deske in deli ograje. Ponesrečila pa sta se fant, katerega imena ne bom navedla, saj nimam dovoljenja sorodnikov, in njegova sestrična. Na mopedu sta se peljala čez most, v vodo pa sta padla, ker jima je pot z avtomobilom zaprl direktor firme, ki je spet ne smem imenovati. To zgodbo sta potrdila še dva, ki prav tako ne želita biti imenovana.

Jože Simšič – Jelen pa pravi, da si je italijanska vojska na Planinski gori naredila utrdbe, jugoslovanska pa si je na svoji strani postavila Rupnikovo linijo. Četa jugoslovanskih vojakov se je v bunkerje naselila približno mesec dni pred začetkom vojne. Bataljonski štab je imela na Rakeku, poveljeval ji je rezervni oficir, poročnik Puc. Še pred uradnim napadom na Jugoslavijo so vaščani Laz preko radia izvedeli, da se bo začela vojna in o tem obvestili Puca, ki je dal na svojo pest postaviti protitankovske ovire na most čez Unico, na planinski strani pa protitankovske mine. V torek, 8. aprila 1941, je poročnik  Puc obvestil vaščane, da bodo minirali most čez Unico in kdaj. Naslednji dan po miniranju so naredili zasilni most iz dveh čolnov za graničarje, orožnike in financarje, ki so ostali v Planini, na ozemlju med obema frontama. Ker sta bila čolna stara, sta šla v četrtek dva fanta pogledat, kako kaj stoji most. Opazili so ju Italijani in začeli streljati iz topov. Tretja granata je zadela čolna in ju uničila. Fanta sta se umaknila na varno, saj so Italijani streljali tudi tja, kjer je prej stal most, ki ga je minirala jugoslovanska vojska.

Viri:

• Simšič, J.: V boju za svobodo. Druga dopolnjena izdaja. Logatec: Vojni muzej Logatec, 2001.

Kraj: Planina – Laze
Datum: 1941
Avtor: neznan
Zbirka: Milan Trobič
Skenirano: 19. 5. 2015
Oblika: fotografija