1943 Parma – Očetova kalvarija med NOB

To je prva očetova fotografija po vrnitvi iz Nemčije. Moral si je narediti osebno izkaznico. Ne vem, kdo mu je dal to belo srajco, ki se je še dolga leta povaljevala v omari, plašč pa je prinesel iz taborišča.

Spominsko knjigo Jugoslovanskih političnih zapornikov v Parmski ječi je dobil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, nastala je v Parmi decembra 1943 po kapitulaciji Italije. V njej so zapisani vsi ujetniki po sobah, več pisem namenjenih njihovim ženam, možem, otrokom in staršem ter pesmi. Moj oče je bil zaprt v sobi številka osem. S svojimi sotrpini je dolgo ohranjal stike, največkrat je omenjal Avgustina Glada iz Guče sela. Eden izmed njih je zapisal, da je ta knjiga namenjena nam – potomcem, da si bomo lahko predstavljali njihovo bolečino, upanje, borbo in odločnost, nikakor pa ne omahovanja in brezupa. Pravi, naj jo odpremo večkrat, pa ne iz navade, temveč za to, da nam ostane predstava trpljenja in žrtev za boljše, pravičnejše življenje potomcev živa, da bomo znali krvavo pridobljene sadove ohraniti in braniti.

Da sem lahko opisala njegovo trnovo pot od aretacije do vrnitve avgusta 1945, so mi poleg mojih spominov o očetovem pripovedovanju pomagali njegovi zapiski, ki jih vidite pred seboj. Našla sem jih pred leti med starimi fotografijami. Kadar se spomnim na starše, me mori spoznanje, kako malo smo se pogovarjali in kako malo vem o njihovih stiskah in temnih straneh življenja. Te napake pri svojih otrocih ne smem ponoviti.

Ob okupaciji Italije Stari in Novi Kot nista prišla v območje ljubljanske province, ampak pod Reško zaradi prejšnje starojugoslovanske upravno politične razdelitve. In prav to je imelo usodne posledice za obe kotarski vasici.

Slovensko zavedni Kotarji (Binklarji), pošteni, delovni in skromni so se takoj prve dni okupacije začeli upirati novi italijanski oblasti. Povezovati so se začeli z aktivisti Osvobodilne fronte (OF) in prvimi partizani v Loški dolini. Tudi moja starša sta postala aktivista OF. Zbirala in dajala sta hrano za partizane, ki so v hudi zimi 1941-42 prihajali v vas in tam dobili zatočišče. Ata je aprila 1942 stopil v partizanske vrste. 21. 4. 1942 je po ukazu komandirja njegove čete šel domov in peljal hrano iz Turkove trgovine partizanom. Ko se je vračal, so ga obkolili in ujeli Italijani. Na domačem dvorišču so ga vpričo mame in majhnih otrok pretepali in mu v žep podtaknili naboj. Italijanski vojak ga je udaril s puškinim kopitom v obraz in mu izbil precej zob. Tolmač ga je opozoril, naj golta kri, ker ga bodo drugače na mestu ustrelili. Pretepenega in napol živega so zvezali in odpeljali v zapor v Prezid. Nato so ga kot političnega zapornika selili iz zapora v zapor (Prezid, Čabar, Reka, Parma). V Parmi je bil še z drugimi zaporniki iz vseh krajev Jugoslavije zaprt do kapitulacije Italije, kjer so jih ob vsakem času zasliševali in pretepali.

Od tu so jih 1943 odpeljali v zaprtih tovornjakih na železniško postajo in naprej v tovornih vagonih v Köln. Tu so bili nekaj dni v taborišču, spali so na deskah brez odej, čeprav je bil hud mraz. Dnevno so dobili en obrok (čorbo). Tudi v Italiji so dobili enkrat dnevno čorbo, jabolko srednje velikosti in košček črnega kruha. Iz Kölna so ujetnike v zaprtih vagonih razposlali po raznih krajih Nemčije kot delovno silo. Ata in nekaj tovarišev so odpeljali v taborišče Leuzenhof – Oberhauzen Milheim. Od tu so jih stražarji gnali peš tri kilometre v železarno – topilnico železa. Delali so dnevno 12 ur en teden podnevi, drugi teden ponoči. Bilo je neznosno, ker so bili telesno zelo izčrpani, hrana pa zelo pičla in slaba. Nekoč je ata stal z menažko v vrsti za hrano. Ko ga je delilec hrane videl, kako je izčrpan, mu je dal malo več in mu v francoščini rekel, naj je, da bo lahko zdržal. Ata ga je razumel, ker je delal v Franciji in je tekoče govoril francosko. Postala sta prijatelja in ata je od takrat dobil vedno malo večjo porcijo in skrivaj kak priboljšek. Rešilo ga je znanje jezika. Da ata obvlada francoščino, sem spoznala šele v odraslih letih. Ko sem nekoč prišla z družino domov na obisk, je ata v družbi Francozov, potomcev naših nekdanjih sosedov, ki niso poznali domačega jezika, živahno razpravljal v francoščini o gospodarskih razmerah pri nas. Šokiralo me je spoznanje, da tako malo vem o svojem očetu in da se veliko premalo pogovarjamo med seboj, nanj pa sem bila zelo ponosna. V tem taborišču je ata ostal do konca vojne, veliko njegovih tovarišev je pomrlo zadnjih petnajst dni ujetništva pred prihodom Amerikancev, ker so bili brez vsake hrane. Če pa so šli ob petih popoldne pred kuhinjo, kjer so dobili standardno čorbo, jih je stražar SS-ovec z rafalom brzostrelke razgnal in vedno tudi nekaj pobil. Po prihodu Amerikancev niso več delali, ampak samo še čakali na transport za Jugoslavijo.

Domov se je vrnil 2. avgusta 1945 in družina je bila po dolgih štirih letih zopet skupaj. Bili so srečni, da so skupaj, čeprav niso imeli ničesar. Bivali so v zapuščeni kočevarski hiši v Podpreski. Kasneje se je ata zaposlil pri Gozdni upravi Podpreska in pričeli so z obnovo domačije v Novem Kotu.

Slovarček:

• menažka: vojaška posoda za hrano, navadno iz aluminija
• tolmač: kdor se poklicno ukvarja z ustnim prevajanjem pogovorov
• kalvarija: težka pot, polna trpljenja, v  izgnanstvu se je začela njegova kalvarija
• čorba: slaba redka jed, navadno juha
• transport: prevoz, navadno česa večjega, težjega

Viri:

• pisni vir: očetovi zapiski
• pisni vir: Spominska knjiga Jugoslovanskih političnih zapornikov v Parmski ječi, 1943

Kraj:  Parma – Italija (spominska knjiga), neznano (portret)
Datum: 1943, 1945
Avtor: neznan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 16. 5. 2019
Oblika: fotografija, publikacija, rokopis